L.M.

Teja Pirkovič iz Sel pri Šentjerneju korone ne bo nikoli pozabila, saj je jeseni 2020 zaradi nje izgubila svojega dragega moža Marjana. Bil je prva tovrstna smrtna žrtev iz šentjernejske občine in menda prva v novomeški bolnišnici. Umrl je v tednu dni, ni ga mogla več videti, od njega se ni mogla posloviti.

Vse to ji je povzročilo veliko travmo. Pravi, da lahko šele zdaj, po petih letih, jasno in odkrito spregovori o tej tako hudi življenjskih preizkušnji – zanjo in za vso njeno družino.

»Slovesa od svojega bližnjega ti ne bi smel vzeti nihče, ne glede na situacijo. O tem sem trdno prepričana – vedno se najde kaka rešitev, pri okužbah pa v zaščitni opremi, skozi steklo ali že kako. Slovo je tako zelo pomembno za svojce, za proces žalovanja. Predvsem na to želim opozoriti, saj bodo gotovo še kdaj prišle kake epidemije in kritične situacije.

Če se bomo iz tega kaj naučili, naša žrtev ni bila zaman,« razmišlja Teja Pirkovič, ko ob fotografijah svojega dragega Marjana, s katerim se je poročila stara 19 let, on pa jih je imel 25, obuja spomine na usodno jesen leta 2020. Takrat se je epidemija koronavirusa širila po naših krajih, a o tej bolezni še nismo kaj dosti vedeli, ni še obstajalo cepivo za zaščito, med ljudmi je vladal strah.

Okužba na zabavi

62-letni Marjan, solastnik uspešnega šentjernejskega podjetja Iskra Pio, ki je bil takrat že drugo leto upokojenec in je z ženo pridno delal na domači kmetiji, se je okužil na prijateljevi rojstnodnevni zabavi. In ni bil edini.

»Tisti vikend smo imeli trgatev na Pleterskem hribu in pri delu v kleti je že kašljal. Čez par dni ga je klical prijatelj, da naj se testira, saj sta dva kolega s praznovanja že okužena in so ju odpeljali v bolnišnico. Takrat v našem okolju nismo slišali še za nikogar. 1. oktobra je mož izvedel, da je pozitiven.

Doma se je izoliral v spodnjo spalnico, z masko na obrazu sem mu nosila čaje, hrano … Skrbelo nas je, da se ne bi okužil še kdo v družini, saj smo imeli doma hčerko Alenko, ki je epileptik, ter dve leti starega vnuka in dva meseca staro dojenčico,« pripoveduje Teja, ki se je od moža seveda tudi sama okužila. Preostali so bili brez znakov.

Hitro se je slabšalo

Žal se je Marjanovo stanje hitro slabšalo in vse je skrbelo še bolj, ker so vedeli, da je srčni bolnik, imel je visok krvni tlak. Od NIJZ so Pirkovičevi sicer takoj dobili navodila, kako se obnašati, a žal se s kakimi nasveti ni odzivala njegova osebna zdravnica.

»Zato sem klicala na 113, a so me odslovili z besedami, da tako pač je pri covidu in da če diha, je vse v redu. A mož je hitro vidno slabel, kašljal, nekaj časa je imel hudo vročino, težko je šel sam na stranišče. Bil je 3. oktober, ko sem znova klicala na 113 in se nisem dala odsloviti.

Povedala sem, da je vse huje, in prosila za reševalno vozilo. Nikoli v življenju ga Marjan ni potreboval. Sporočili so, da naj ga sami pripeljemo v novomeško bolnišnico. In tako je tudi bilo. V deževnem, turobnem sobotnem popoldnevu sem ga odpeljala. Nisva se dosti pogovarjala, ni mogel, rekel je le, da je zelo hudo, in vedela sem, da je res – bil je namreč zelo potrpežljiv človek.«

Telefonski klici ...

Sprejela ju je medicinska sestra v skafandru, z vozičkom … »V roke sem mu dala mobilni telefon, ne vem pa, ali sem Marjana še stisnila k sebi ali ne – nisem vedela, da je to najino zadnje snidenje,« s solzami v očeh spomine obuja Teja, ki je bila čez šest dni že vdova.

Tudi sama ni bila zdrava in se je slabo počutila, a se je tistega večera ob prihodu domov lotila pospravljanja, pranja, razkuževanja. »Zvečer me je mož poklical in povedal, da je v redu, da je priključen na kisik, da je v sobi s sokrajanom, pa kaj naj naredimo še na njivi … Oddahnila sem si – v bolnici je, na varnem, v dobri oskrbi, tam mu bodo pomagali.«

A ob polnoči je Tejo čakal nov telefonski klic, tokrat dežurne zdravnice: Marjan je doživel zastoj srca, reanimirali so ga, v slabem stanju, dali so ga v umetno komo, njegove vitalne funkcije so ogrožene zaradi covida, dobil je še bakterijsko pljučnico, preselili so ga na intenzivni oddelek.

Obiski prepovedani

»Šok, da se ne da povedati. Želela sem do njega, a obiski niso bili mogoči. Vsak dan sem klicala in dežurni zdravnik mi je povedal stanje, bolj ali manj isto: stabilno, uspavan, priključen na aparate. Menda naj bi en srčni infarkt doživel že prej, nismo vedeli. Zdravniki so bili prijazni in realni, povedali so, da bo lahko bolje ali ne, a vsaka spodbudna beseda, vsaka iskrica upanja je bila dobrodošla. Kako to takrat potrebuješ!«

A po šestih dneh v umetni komi je Marjan 9. oktobra v novomeški bolnišnici umrl – pri ponovnem zastoju srca reanimacija ni bila uspešna. »Tako rada bi ga videla, a so mi dejal, da ne gre, ker bi morali za menoj razkužiti mrtvašnico. Mislila sem, da se mi bo zmešalo. Od njega sem se želela posloviti,« pripoveduje Teja, ki ima vse dogajanje tistih dni skrbno zapisano v poseben zvezek.

Pogreb po treh tednih

Mož je bil nato čez tri dni upepeljen, a pogreb na pokopališču v Šmarju je bil šele čez tri tedne.

»Vsaj na grobu smo se želeli od njega posloviti vsi bližnji: tri hčere z zeti, saj smo povezana družina in smo bili res prizadeti. A zaradi okužb, ko je bila zapovedana še 14-dnevna karantena in prepoved prehajanja iz občine v občino, smo morali čakati, da smo se lahko vsi dobili.

Omejitve so bile tudi na pogrebu, le šest ljudi. No, s pogrebne službe Oklešen, kjer so bili res zelo prijazni in taktni, so nam dovolili do 15, v maskah in če stojimo narazen. Pogreb je bil kratek – dva pogrebnika v maskah sta prinesla žaro, stali smo okrog groba, ena od hčera govora sploh ni mogla povedati.

K sreči je sam od sebe pristopil prijatelj Slavko Franko in par besed povedal o našem Marjanu, njegov sin Sandi, dolgoletni dirigent šentjernejskega pihalnega orkestra, v katerem je Marjan pred leti tudi igral, pa je na klarinet zaigral dve pesmi možu v slovo. Res jima hvala.«

Teja pove, da se je dotaknila vsaj žare. »To je bilo moje slovo od moža. Moralo bi biti drugačno, a tako je pač bilo. Upam, da ta pravica ne bo nikomur več kratena.«

Družina in delo

Teja pravi, da je težko ostati brez gospodarja na kmetiji, na kateri so imeli prej štiri prašiče, 16 ovc itn. Za vse je v glavnem skrbel Marjan. »Bil je res priden in skrben,« pravi Teja. K sreči je doma ostala najmlajša hčerka Alenka z družino, Katarina in Polona pa sta si družino in dom ustvarili drugje.

Tako imajo Pirkovičevih še ovce, da popasejo bližnje bregove, in kokoši. Vinograd so dali v najem. Vsi kaj postorijo na samooskrbni kmetiji. Uredili so tudi poslopja, kar si je že prej zadal mož.

Čebelarka, pevka ...

Teja pove, da ne mara brezdelja, ker takrat samo premleva in razmišlja, in je hudo. »Zato vedno kaj počnem, zadajam si cilje in to me vleče.«

Rada dela na vrtu, splete kaj za vnučke, še aktivnejša je postala v Društvu kmetic Šentjernej, prepeva v MePZ Ajda Orehovica Šentjernej, opravila je čebelarski tečaj in je zdaj pridna čebelarka s petimi družinami čebel, zelo rada pa gre tudi v hribe. »Samo še Triglav mi ostaja,« se nasmeje. Hvaležna je vsem za pomoč in podporo, zlasti svoji sestri Lidiji in Andražu Rumpretu.

Teja živi za svojo družino, v kateri jo razveseljuje že šest vnukov, in najbolj je vesela, da se imajo radi in so ostali povezani. »Hvaležna sem za vseh 37 srečnih let zakona z Marjanom, za tri krasne otroke, ki sva jih vzgojila, za vse lepo, kar sva skupaj doživela.«

Na pohodih po hribih, ki jo osrečujejo, pa Teja išče lepe kamenčke, tudi v obliki srčka, in jih prinaša na možev grob.