Arhiv NTRC

Pogovarjali sva se v kavarni celjskega Hotela Evropa. Povedala mi je, da jo na ta prostor vežejo prijetni spomini, saj je v gimnazijskih letih s sošolkami vsak petek tja zahajala na gosti sok s smetano. To je bila nekakšna nagrada po napornem tednu.

Pravzaprav me ne preseneča, da ste ob prvem srečanju s človekom najbolj pozorni na njegov glas. Kaj vam ta pove o človeku?

Višina in barva glasu sta naravna danost, naša odločitev pa je, kaj bomo z njim sporočali drugim. Z glasom razkrivamo svoje razpoloženje in osebnost. Kadar se na primer ne počutimo dobro, glas postane napet ali grlen. Pri nekaterih motnjah, kot je nosljanje, ne gre za govorno napako, ampak za navado, pridobljen način, za katerim se skrijemo, zapremo vase. Na govornih vajah vsaj na začetku posvečamo veliko pozornosti odpravi psiholoških preprek za dober in jasen govor in primeren register. Marsikomu svetujem, naj kdaj preprosto odide v gozd in se pošteno izkriči, da zasliši samega sebe. Ljudi na splošno bolj pritegnejo nižji glasovi, ki sežejo dlje, njihove vibracije zaznavamo s celotnim telesom. Ne glede na višino mi je všeč vsak čist, zveneč glas, ki odraža človekovo odprtost, pretočnost, jasen namen. Tako izražamo tudi spoštovanje do sogovornika.

Ste prve izkušnje pred mikrofonom nabirali na Radiu Celje?

Na radio me je zaneslo po naključju, takrat sem imela za sabo nekaj pevskih nastopov, ki so vključevali vse od francoskih šansonov do samospevov na Prešernovo poezijo in uporniških muzikalov. V četrtem letniku gimnazije mi je sošolka, ki je že delala na radiu, povedala za avdicijo. Zgodilo se je po naključju, ampak če ne bi bilo Radia Celje, ki mi je nudil prve in najdragocenejše radijske izkušnje, bi se moja poklicna pot zagotovo obrnila drugam.

Študirali ste angleški jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani in ste krajši čas poučevali angleščino. Najbrž je znanje tujega jezika tudi pri radijskem delu dobrodošlo?

V izobraževanju za poklicne govorce na Radiu Slovenija se veliko pozornosti posveča prevzemanju tujih besed v slovenski jezik. Kot bralec informativnih vsebin se napovedovalec namreč ves čas srečuje z znanimi in neznanimi lastnimi imeni ali izvirnimi odlomki, ki jih lažje pravilno izgovori in naglasi, če prepozna jezik, iz katerega prihajajo. Še v večji meri to velja za vsebinsko zahtevnejša besedila na programu Ars, v katerih se v eni sami napovedi opernega dejanja na primer prepletajo angleščina, italijanščina, nemščina ... Da ne govorim o latinščini ali stari provansalščini. Včasih so besedila že opremljena z naglasnimi znamenji in napotki za izgovor, velikokrat pa je treba kar precej listanja po najrazličnejših slovarjih. Včasih se posvetujemo tudi s strokovnjaki. V zadnjem času so na voljo spletna mesta z zvočnimi posnetki izgovarjave izvirnih govorcev. Pri delu seveda pomaga vsaj osnovno znanje nekaj jezikov.

Avdicije za delo pred mikrofonom na Radiu Slovenija so bile vedno množično obiskane. Vam je ni bilo treba opraviti, ker vas je k sodelovanju povabila legendarna radijska napovedovalka Ajda Kalan.

Imela sem srečo, da sem zaobšla postopek klasičnih avdicij, na katere se je včasih prijavljalo tudi do 1.500 ljudi in so trajale več mesecev. Ajda Kalan je kot učiteljica govora gostovala tudi na Radiu Celje, prav neverjetno se mi zdi, da se mi je v spomin vtisnilo toliko podrobnosti s tistega nekajdnevnega tečaja. Predlagala je, naj opravim glasovni preizkus, ki je pogoj za začetek izobraževanja v Centru za kulturo govora na Radiu Slovenija. Seveda sem bila neizmerno vesela in počaščena, da sem dobila takšno priložnost, do takrat me je eter že precej zasvojil. Kot mentorica za govor je Ajda Kalan veljala za strogo, bila je dosledna in strokovna. Njena avtoriteta ni bila omejevalna, dobro sva se ujeli in ogromno me je naučila. Še bolje sem jo razumela, ko sem tudi sama postala mentorica.

Skozi vaše izobraževanje je šlo veliko posameznikov, predvsem tisti, ki delajo v medijih. Kakšen izziv je za vas mentorsko delo?

V procesu izobraževanja, ki na Radiu Slovenija traja najmanj eno šolsko leto, z vsakim tečajnikom preživiš skoraj 40 individualnih ur. Prihajajo z najrazličnejših področij, z različnimi predznanji in pričakovanji. Za vsakogar se na nek način »ponastaviš«, se mu prilagodiš v smislu pedagoškega pristopa in načina dela. Razlike so že v usposabljanju za različna uredništva – gradiva, ki jih pripravimo za vaje, se vsebinsko razlikujejo glede na to, ali bo nekdo bral poročila, literarna besedila ali bo športni novinar. Posameznim vsebinam prilagajamo tudi tempo podajanja in interpretacijo. Mentor mora vzpostaviti spodbudno okolje, v katerem se učenec počuti varno, sprejeto.

In da, včasih po letih dela in neskončnih ponovitvah nekoliko zmanjka potrpljenja in je treba kaj bolj slikovito povedati, da zaleže. (smeh) In kot pri vsakem pedagoškem delu, posebej z mladimi ljudmi, dovoliti, da se včasih krešejo mnenja, s tem preizprašuješ tudi svoja načela in poglede ter držiš korak s časom. To delo zahteva polno mero predanosti, ampak je zelo izpopolnjujoče.

Slišati je mogoče, da vzdušje na Radioteleviziji Slovenija (RTV) ni ravno idilično. Javni zavod pestijo finančne težave, odnosi med sodelavci so skrhani. Kako plavate v tem nemirnem morju?

Z RTV vsa leta v večjem ali manjšem obsegu sodelujem kot zunanja sodelavka. To je bila moja odločitev, s katero sem sprejela odgovornost in tveganje. V okviru redne zaposlitve bi težko kakovostno opravljala vsebinsko tako raznoliko delo, nekateri projekti, kot je opis filma, zahtevajo vsaj delni odmik od drugih obveznosti. Takšno usklajevanje terja precej iznajdljivosti in prilagodljivosti, spodbuja človeka, da se ohranja v dobri delovni kondiciji. V profesionalnem smislu RTV posamezniku nudi pogoje, da se ob pomoči mentorjev, sodelavcev, ki živijo za svoje delo, izpopolni na najvišji ravni. Medijski svet je včasih tudi neizprosno okolje. V mojem pogledu, delno od zunaj, je bil najboljši način, kako pluti skozi boljše in slabše čase, osredotočenost na delo in opominjanje na tisto, zaradi česar sem se mu že v mladosti popolnoma predala. Če na nekem področju zmanjka iskre, motivacije, si je dobro kdaj vzeti premor za premislek, povrnitev energije, umik od vrvenja, intenzivnih interakcij, neprestane komunikacije.

Trenutni položaj in posledično manjši obseg dela za zunanje sodelavce je sledil takšnim odločitvam in me v tem smislu ni ujel nepripravljene. Ohranjam delo za mikrofonom na radijski in televizijski strani, največ pa se v zadnjem času posvečam zvočnim opisom.

Zvočni opis? Za kakšno delo gre?

Zvočni opis oziroma avdiodeskripcija je posebna oblika prevoda – prevod vizualnih podob v brano in interpretirano besedilo. Namenjen je predvsem slepim in slabovidnim ter tudi drugim osebam, ki imajo težave pri branju podnapisov oziroma težko zaznavajo dogajanje v sliki. Zvočni opisovalec med premori v dialogih oziroma med prazninami v originalnem zvoku opisuje, kaj se dogaja na zaslonu.

Opisi so torej del večje celote in morajo delovati v interakciji z govorom, glasbo, zvoki, s šumi, ki bistveno pripomorejo k razumevanju vsebine. Temeljijo na pravilni interpretaciji vsebine, ki jo opisujemo, zato je pomembno, da opisovalec v svoje delo vstopi neobremenjeno, brez predsodkov ali izražanja subjektivnih občutenj.

Film si najprej ogledam v celoti, da ponotranjim zgodbo in hkrati ugotovim, koliko časa imam na voljo za opise. V večini primerov je informacij preveč in jih morda tudi videči ob ogledu v realnem času ne bi zaznali. Zato je treba ob poznejšem podrobnem ogledu kadra za kadrom izluščiti tiste, ki so pomembne za razumevanje pripovedi. V pomoč je scenarij, včasih tudi pogovor z režiserjem, da se prepričam, ali se moja interpretacija sklada z njegovo idejo.

To je natančno, filigransko delo.

Da, na nek način zagotovo je, saj od opisovalca terja potrpežljivost, čas in zbranost, veliko branja in dopolnjevanje znanja z različnih področij. V največji meri na tem področju sodelujem s Službo za dostopnost na RTV Slovenija, v dvajsetih letih sem z opisi opremila približno dvesto slovenskih filmov in serij.

Videvamo vas tudi kot voditeljico televizijske oddaje Alpe-Donava-Jadran.

Sodelovanje z ustvarjalci oddaje Alpe–Donava–Jadran ohranjam že dvajset let. Prirasla mi je k srcu zaradi vsebine. Gre za najstarejši čezmejni projekt javnih televizij Srednje Evrope.

Sicer pa vas televizijska kamera ni nikoli tako prevzela kot radijski mikrofon. Zakaj?

Zato, ker odsotnost slike dopušča več možnosti za premislek, domišljijo. V tem smislu je radio intimnejši medij, manj omejujoč od televizije. Kljub nujnim prilagoditvam, digitalizaciji radia s ponudbo vsebin, ki nagovarjajo tudi mlajše poslušalce, se mi zdi pomembno, da ohranja tradicionalne značilnosti. Da ostaja varno zatočišče pred nepredvidljivostjo življenja, pred hitrimi spremembami.

Se vam ne zdi, da klasično radijsko napovedovanje dandanes zvezi sterilno, neživljenjsko?

Ob razvoju umetne inteligence se profesionalni bralci s kančkom bridkosti sicer šalimo, da smo izumirajoča vrsta. (smeh)

Vas lahko povsem nadomesti umetna inteligenca?

Zaenkrat sicer še nismo sposobni proizvesti tehnologije, ki bi natančno poustvarila vso razsežnost človekovega glasu. Glas je človekova prvinska identiteta in kot pravijo, ogledalo duše. Ob tem velja spomniti, da so se poslušalci že odločno uprli ideji, da bi za zvočne knjige uporabljali govorno sintezo.

Ste se kdaj bojevali s smehom pred mikrofonom?

Ob tem mi najprej pade na pamet pripetljaj ob poročanju o zdravstvenem stanju po operaciji kile takratnega predsednika vlade. Od tega je že skoraj dvajset let. Že v sporočilu za javnost se je prikradla napaka, zato smo si prizadevali, da je v poročilih ne bi ponovili. Bil je dolg dan, podaljšano, praznično dežurstvo, koncentracija je popustila, in je »udarilo« pri večernih poročilih. Z neobvladljivimi izbruhi smeha, ki se slišijo kot hlipanje, dolgimi izklopi, med katerimi smo v grozi tekali po studiu, da bi se ohladili. (smeh) Veliko ljudi je bilo prepričanih, da namesto poročil poslušajo radijsko igro. (Foto; Andraž Purg) 

Intervju si v celoti preberite v tiskani izdaji Novega tednika, 9. maj 2024