Arhiv oddaje nonSTOP

Boštjan, po nekaj letih vas bomo spet gledali na televiziji. Vodili ste sicer kakšno prireditev, kako pa se je vrniti pred kamere? 

Moram priznati, da sem še vedno konservativen, včasih sem se hecal, da sicer lahko Kluna »steraš« s televizije, televizije iz Kluna pa ne moreš nikoli.

Prvič bomo lahko Boštjana Kluna v novi vlogi spremljali v sredo, 7. maja, ob 20. uri na Aktual TV, ter v četrtek, 8. maja, ob 19.30 na TV Veseljak Golica.

Torej je želja vedno bila? 

Zdi se mi, da bi temu pritrdil še kdo drug, ne samo jaz – verjetno celo marsikateri moj kolega ali kolegica. Ko izkusiš televizijo in se zaveš, da si samo kamenček v mozaiku, del sistema, ki mora biti dobro naoljen, če naj deluje … takrat te to posrka. To je nekakšna strast. Odvisnost je pretežka beseda – seveda zdržiš tudi brez – ampak, ja, lepo je to delati. In ko to začutiš, se samo še veseliš pogojev, v katerih bi lahko iz sebe dal vse želje, ob tem pa imaš ekipo, ki ti sledi – in ti njej. Televizija ima zato drugačen čar kot prireditve.

Arhiv oddaje nonSTOP

Drugače ste strokovnjak za komuniciranje. Voditeljski položaj pa vključuje kar nekaj prvin različnih komuniciranj ...

To je bila in je še strast. Bila je in bo ostala. Na gimnazijo sem se vpisal zato, ker sem si želel postati novinar. Resnica pa je taka: novinarstvo takrat ni imelo izrednega vpisa, jaz pa sem imel preslabe ocene. Ampak potem sem se res navdušil. Zaljubil sem se v neki ... da, komunikacijski proces. Zelo rad to delam. Zame je zelo pomembno, da tisti, ki govori, v pravem trenutku najde prava ušesa na pravi način.

Dolgo so me spraševali: »Kaj pa ti sploh delaš?« In sem rekel: »Ne vem. To delam.« Gre za procese, ki so od prvega pouka slovenščine v srednji šoli vedno enaki: na eni strani imaš sporočevalca, na drugi strani naslovnika. Vmes pa tista črta, ki mora biti čim bolj ravna. In potem je le še vprašanje, koliko si izkušen, priučen, koliko kompetenc imaš, da v pravem trenutku najdeš pravo stvar. Na koncu je čisto vseeno, ali delaš dogodek za dva milijona ljudi ali pa za trideset top vplivnežev, ali za pet predsednikov uprav. Tvoja naloga ostaja ista: prenesti sporočilo z ene strani na drugo. Na koncu se vedno vrti okoli istega: na eni strani so ušesa, na drugi pa usta. 

S televizijo ste se prvič srečali pred dvajsetimi leti, ko ste vodili podobno oddajo, kot je danes oddaja nonSTOP. 

Mislim, da se takrat sploh nismo zavedali, kaj pravzaprav delamo. Upam, da se danes lahko ozremo nazaj in ugotovimo, kako pomembna je bila oddaja, s katero sem začel. Najbolj me veseli, ko po dvajsetih letih vidim, da so nekateri še vedno prisotni. Včasih se nasmehnem, ko vidim tiste, ki so takrat samozavestno trdili, da bodo ostali, pa jih ni več. 

Kako pa ste se sploh znašli v voditeljski vlogi? 

Arhiv oddaje nonSTOP

Mene osebno so »odkrili« tako, da sem prijatelje spremljal na avdicijo. Rekla sta: »Daj, pridi tudi ti.« Pa sem rekel: »Kaj bom jaz delal na televiziji, lepo te prosim.« Ampak sem šel. In potem, po nekaj krogih, rečejo: »Klun, a bi bil ti voditelj?« Meni je bilo to popolnoma nepredstavljivo. Nikoli se nisem videl v tej vlogi. Bolj sem si predstavljal, da bi pisal oglase ali kaj podobnega. A bila je izjemna izkušnja. In zanimivo, da se danes vračam v nekaj zelo podobnega. Vsebina je blizu tistemu, kar smo počeli pred 21 leti. Res je, takrat smo vse gledali kot malo »matasti«. Danes pa je to po svoje karierna priložnost – v tej starosti, s tem znanjem. Vračanje k začetkom.

Koga bi danes povabili v oddajo, če bi lahko izbirali med slovenskimi znanimi obrazi?

Če bi lahko izbiral, kdo naj bi bil gost v prvi oddaji, bi si zagotovo želel imeti Nino Pušlar. Takrat je bila še deklica – danes pa polni Stožice. Jan Plestenjak je še ena taka stalnica, saj je prisoten ves čas. Zanimivo bi bilo tudi pogledati, kaj se je zgodilo z Damjanom Murkom. Jurij Zrnec je zagotovo nekdo, ki bi si ga želel imeti v oddaji. Zelo talentiran, večplasten, pa tudi zasebno izjemen človek. Tudi Matjaž Javšnik je eden tistih, ki so pustili pečat. Nikoli mi ni uspelo imeti pogovora s Tomijem Megličem iz Siddharte. Nikoli ga nisem intervjuval. In to mi je danes prav hecno. Magnifica pa načeloma poznam – sva znanca, vedno se rada pozdraviva, a ni bilo nikoli časa za resen pogovor.

V vseh teh letih se je na videz tudi veliko spremenilo, predvsem način komunikacije znanih oseb z mediji oziroma neposredno z oboževalci. Kakšno je vaše mnenje? 

Danes je enako kot nekoč, le občutek je, da je vse skupaj bolj neposredno. Takšen je moj pogled. Koliko se morajo danes slovenske zvezde ukvarjati s tem, kaj skriti, kaj objaviti, nimam pojma. Jaz sem vedno isti. Če morajo kaj skrivati, super! To pomeni, da ljudi zanima, da jih spremljajo. Jaz osebno sem res čisto navaden človek. Vedno isti. Telefonska številka je že 27 let ista. Na splošno se mi zdi, da je v Sloveniji več želje po tem, da si viden, kot pa prave radovednosti, da bi ljudje res odkrivali, kar je skrito. Še posebej na sceni, ki je kakorkoli že zabavna.

Arhiv oddaje nonSTOP

Družbena omrežja so vseeno veliko spremenila. 

V vsakem primeru se mi zdi, da si nekoč moral počakati, da je nekdo objavil zgodbo o tebi. Danes jo lahko objaviš sam – ali pa objaviš nekaj o nekom drugem. Danes ima vsak uporabnik spleta svojo »medijsko platformo« in to je v resnici precej skrb vzbujajoče. Veš, midva oba delava v sistemu, kjer obstaja odgovornost. Nad nama je nekdo, ki bo, če se zgodi napaka, odgovarjal. Na nekaterih spletnih platformah pa te odgovornosti preprosto ni. Še huje, lahko se skriješ za lažno ime, odpreš lažen profil in napišeš, kar ti pade na pamet. Brez posledic. Žalostno pa je predvsem to, koliko ljudi vse to jemlje brez kritične distance, kot da gre za preverjene informacije. In v tem je težava.

Kako gledate na svojo medijsko izpostavljenost? Kot voditelj oddaje boste postali tudi sami zanimivi za druge. 

Mi imamo službe, ki od človeka, recimo temu pošteno, terjajo celega človeka. Vsaka po svoje. Policist je policist tudi, ko sleče uniformo. Duhovnik še bolj. In tudi pri meni je bilo tako; imel sem po moje še ne 20 let, ko sem dobil priložnost sodelovati v neki reklami. Bila je kar precej dobro predvajana. In takrat se mi je začelo svetlikati, kako pravzaprav gre tisti pregovor: »Ko enkrat greš na to pot, ni več jamranja.« Pač, ali greš ali pa ne.

Edino, kar se mi zdi, da te reši, je to, da obstaja ogromno ljudi, ki želijo biti izpostavljeni, si sproti izmišljujejo zgodbe, da bi bili še bolj izpostavljeni, in potem imaš ti mir. Mene pa, če verjamete ali ne, tudi po 20 letih prepoznavajo po oddajah, ki sem jih ustvarjal. S tem pride tudi prepoznavnost, ki pa, bodimo iskreni, v Sloveniji ni ne velika prednost ne velika slabost. Vzameš jo kot dejstvo. Mislim, da sem obveljal za nekoga, ki je prijazen človek. Nikoli nisem bil »tista driska«, kot rečemo. Nisem se veliko skrival, nisem imel težav s tem, da me kdo prepozna. Nikoli nisem počel nič takega, da bi moral kaj skrivati. Moj Facebook je tak, kot sem jaz. Moj Instagram tudi.

Nimam nobene potrebe, da bi pazil, ali me kdo fotografira s kakšnim kilogramom več. Pa kaj potem. To je ena od stvari, ki jih preprosto vzameš na znanje. Sicer obstaja velika razlika med časom, ko sem začel, in danes. Pred dvema desetletjema še nisem imel otrok. Danes jih imam in to spremeni pogled. Danes, če pride kak fotograf, novinar, me vpraša: »Lahko slikam?«, v redu, poslikaj, saj slika ne boli. Ampak pri otrocih potegnem črto.

Mislim, da sem obveljal za nekoga, ki je prijazen človek. Nikoli nisem bil 'tista driska', kot rečemo. Nisem se veliko skrival, nisem imel težav s tem, da me kdo prepozna.

Torej vas medijska izpostavljenost ne mori?

Še enkrat poudarjam, jaz sem samo en majhen košček v ekipi. Sem zelo majhen košček v majhni ekipi znotraj velike medijske skupine. In če hočemo iz tega narediti en tak čvrst košček, je to samo dobrodošlo. Ampak na to si moraš odgovoriti, še preden vstopiš v tak svet. Jaz tega pogovora sam s seboj nisem imel, pa sem imel srečo. Ampak je že 20 let od tega, sem zamudil priložnost, da bi rekel tako, da več novinarjev ko vas bo poklicalo, boljše bo. 

Že v sredo, 7. maja, se torej vračate na male zaslone, kako gledate na to priložnost – da boste voditelj oddaje nonSTOP, ki jo lahko ob sredah spremljamo na TV Aktual in ob četrtkih na TV Veseljak Golica? 

To, da se danes vračam, pomeni tudi dati nekaj nazaj. Tisto, kar sem imel priložnost pred 21 leti spoznavati, se učiti. In res si želim, da bi vsi začutili, da ta oddaja ni zaradi nas. Je zaradi scene. To je nekakšna simbioza: ni nas brez njih in ni njih brez nas. Ekipo sestavljajo kolegi in kolegice, s katerimi smo se že srečevali na dogodkih, v organizacijah, pred mikrofonom, za odrom. Vsak od nas je že bil del tega sveta. Zato pravim, da sem velik optimist, in verjamem, da bo to nekaj, kar bo imelo pravi smisel.

Oddaja nonSTOP na Aktual TV in TV Veseljak Golica

Oddajo nonSTOP ustvarja uigrana ekipa profesionalcev, ki delajo in dihajo skupaj. Poleg Boštjana Kluna je tu tudi producentka in voditeljica Tanja Divac, sodelavka z odličnim občutkom za tempo in ton oddaje. Uredniški kompas drži Karmen Špacapan, ki s svojo vizijo zagotavlja, da oddaja ostaja prepoznavna in relevantna. Za glasbeno kuliso skrbi Luka Klarič, medtem ko je teren v varnih in izkušenih rokah Teje Pelko, Alesha Maatka in Ivana Valtla, ki redno prinašajo zgodbe z vseh koncev Slovenije. Vse to pa podpira tehnično brezhibna produkcija, ki jo omogoča izjemna tehnična ekipa. Srce celotnega projekta je Sašo Đukić, kreativni in inovativni urednik televizije, ki vse niti povezuje v celoto.