Cesta iz 6000 plastenk: Bi po njej lahko vozili tudi v Sloveniji?
Na Kitajskem so asfaltu dodali material iz 6000 odpadnih plastenk. Preverite prednosti, tveganje mikroplastike in možnosti uporabe v Sloveniji.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Na Kitajskem so odpadne plastenke uporabili kot dodatek asfaltni zmesi. Projekt obljublja manj odpadkov, manjšo porabo bitumna in trpežnejše ceste, vendar ostajajo vprašanja o mikroplastiki, ponovni predelavi in obnašanju materiala po več letih uporabe. Bi bila takšna rešitev primerna tudi za Slovenijo?
Več kot 6000 porabljenih plastenk za mleko je namesto med odpadki končalo v cestni površini. Leta 2021 so jih skupaj z drugo težko reciklabilno plastiko uporabili pri ureditvi ceste v kampusu Vzhodnokitajske univerze za znanost in tehnologijo v Šanghaju. Novica zveni, kot da so gradbinci asfalt nadomestili s plastenkami. V resnici je bila odpadna plastika predelana in dodana asfaltni zmesi kot material za njeno modifikacijo. Kamniti agregat, bitumen in drugi običajni deli vozišča so ostali.
Projekt so razvili univerza ter proizvajalca embalaže in materialov, njegov namen pa je bil preveriti, ali lahko težko reciklabilna plastična embalaža dobi novo uporabo v cestogradnji. Times of India poroča, da so plastenke najprej predelali v material iz popotrošniške plastike in ga nato vključili v polimerno modificiran asfalt.
Zakaj so plastenke končale v asfaltu?
Čeprav so bile plastenke tehnično primerne za recikliranje, so jih predelovalci zaradi ostankov mleka in pogoste onesnaženosti neradi sprejemali. Njihovo zbiranje in čiščenje je bilo dražje od vrednosti pridobljene surovine. Takšna embalaža zato hitro postane odpadek z majhno tržno vrednostjo. Vgradnja v asfalt naj bi ponudila dodatno možnost uporabe za plastiko, ki jo je težko vključiti v običajne tokove recikliranja. Predelano plastiko je mogoče dodati vezivu ali asfaltni zmesi. Deluje kot polimerni dodatek, ki lahko spremeni njeno togost ter odpornost proti deformacijam, razpokam in temperaturnim obremenitvam.
Kaj naj bi s tem pridobili?
Zagovorniki postopka izpostavljajo predvsem tri možne koristi. Prva je zmanjšanje količine plastike, namenjene sežigu ali odlaganju. Druga je delno nadomeščanje bitumna, ki nastaja pri predelavi nafte. Tretja pa je možnost, da bi ustrezno zasnovana asfaltna zmes zdržala dlje in zahtevala manj popravil. Toda šanghajski projekt je bil predvsem praktični prikaz tehnologije. Podatek, da je bilo v cesto vgrajenih 6000 plastenk, sam po sebi še ne pove, kako se bo vozišče obneslo po desetih ali dvajsetih letih. Za resno oceno bi morali poznati natančno sestavo zmesi, delež dodane plastike, dolžino in debelino cestnega odseka, prometno obremenitev ter rezultate dolgoročnega spremljanja.
Preberite tudi:
Največji pomislek je mikroplastika
Vozišča so nenehno izpostavljena prometu, vodi, soncu in temperaturnim spremembam. Površina se obrablja, drobni delci pa se z dežjem lahko prenašajo v tla in odtoke. Zato je eno ključnih vprašanj, ali se iz asfalta z dodatkom odpadne plastike med uporabo sproščajo dodatni delci mikroplastike. Upoštevati je treba tudi emisije med segrevanjem zmesi, varnost delavcev in ravnanje z materialom ob odstranitvi ceste. Plastika, ujeta v asfaltu, ne izgine. Njeno življenjsko dobo le podaljšamo oziroma jo prestavimo v drug izdelek. Okoljska korist je zato odvisna od celotnega življenjskega kroga, ne zgolj od števila plastenk, uporabljenih pri gradnji. Pomembno je tudi vprašanje, ali bo mogoče takšen asfalt po koncu uporabe ponovno predelati. Če dodatek oteži recikliranje stare asfaltne zmesi, se lahko navidezna kratkoročna prednost pozneje spremeni v novo težavo.
Bi lahko takšno cesto dobili tudi v Sloveniji?
Tehnologija za slovenski trg ni povsem neznana. Pri nas je že mogoče najti sintetično vezivo na osnovi poliolefinov, pri katerem je po navedbah ponudnika več kot polovica veziva pridobljena iz reciklirane plastike. Namenjeno je predvsem kolesarskim potem, parkom, dvoriščem in drugim površinam, njegove lastnosti pa naj bi bile primerljive s klasičnim asfaltom. Strokovnjaki navajajo, da se material meša pri temperaturah med 160 in 170 stopinjami Celzija. To še ne pomeni, da bi lahko jutri z odpadnimi plastenkami preplastili slovenske državne ceste. Vsak nov material mora imeti dokazljive lastnosti in izpolnjevati tehnične zahteve za predvideno uporabo. Evropska pravila za gradbene proizvode določajo skupni način ocenjevanja njihovih lastnosti, da je mogoče proizvode med seboj primerjati.
Slovenske ceste so poleg prometnih obremenitev izpostavljene poletni vročini, zimskemu zmrzovanju in odtajanju, vodi ter soli. Zmes, ki se dobro obnese v enem podnebju, zato ni samodejno primerna tudi za naše razmere. Pred širšo uporabo bi bilo treba opraviti laboratorijske preizkuse in urediti poskusni odsek. Spremljati bi morali nastajanje kolesnic in razpok, oprijem, odpornost proti vodi in zmrzali ter morebitno sproščanje mikroplastike.
Rešitev je lahko dobra le za pravo plastiko
Uporaba plastike v asfaltu je najbolj smiselna pri odpadkih, ki jih ni mogoče kakovostno reciklirati v nove izdelke. Čiste plastenke iz enotnega materiala je pogosto bolje vrniti v običajen sistem recikliranja in iz njih izdelati nov izdelek. Cesta zato ne sme postati izgovor za nadaljnjo proizvodnjo embalaže za enkratno uporabo. Prednost morajo še vedno imeti preprečevanje nastajanja odpadkov, ponovna uporaba in kakovostno recikliranje. Šanghajski projekt je zanimiv dokaz, da lahko odpadna plastika postane uporabna surovina. Ni pa še dokončen dokaz, da so plastične ceste univerzalna okoljska rešitev.
Odgovor se skriva v rezultatih dolgoročnih meritev. Če takšen asfalt res traja dlje, porabi manj bitumna, ne povzroča dodatnega onesnaževanja in ga je mogoče ponovno predelati, bi lahko imel prihodnost tudi pri nas. Brez teh podatkov pa ostaja predvsem obetaven poskus.
Preberite več:
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.