Vprašanje:
Naša petletnica svojemu dobro leto mlajšemu bratcu pogosto nagaja, ne morem ji dopovedati, da je starejša in bi morala biti pametnejša, včasih se celo obnaša, kot da bi bila mlajša. Predvsem ga razjezi, kadar se vtika v njegovo igro. Ko je to spet naredila in je mali seveda začel tuliti ter se je zagnal vanjo, sem ji s povišanim glasom ukazala, naj mu ne nagaja, pa se je le obrnila, me močno udarila in zavpila, da me ne mara. Šokirana sem bila, živci so mi popustili, udarila sem jo nazaj in ji v besu rekla, da je tudi jaz ne maram. Potem sva vpili druga na drugo, ta mali se je še bolj jokal in se pozneje zlepa ni mogel umiriti, tudi midve sva jokali. Vprašala sem jo, zakaj me je udarila, pa mi ni povedala. Potem se mi je opravičila in rekla, da ni hotela. Na koncu sva se pogovorili, rekla je, da imam bratca raje kot njo in da mu vse dovolim. Nisem je mogla prepričati, da imam oba enako rada. Potem me je mučila krivda, kako lahko tako misli, predvsem pa zaradi svoje reakcije. Prosim vas za kakšen nasvet, da se to ne bi več dogajalo, ker me je tako sram, da bi se najraje vdrla v zemljo.
Meta
Odgovor je pripravila Eva Hrovat Kuhar, ki je mama dveh otrok, univ. dipl. psihologinja, družinska terapevtka in vedenjska terapevtka, tudi avtorica knjig Izziv poroda in Poporodni izziv ter Izzivi sodobne vzgoje.
Vprašanje, zakaj je to naredila, je zanjo pretežko
Ne, da ne bi hotela povedati, tega ni zmogla – saj imate verjetno že od prej izkušnje, da na taka vprašanja nikoli ne dobite odgovora. Kakšen odgovor pa ste pravzaprav pričakovali? Tudi če bi vprašali vas, zakaj je bila vaša reakcija taka, kot je bila, ne bi imeli odgovora, predvsem ne takoj po incidentu.
Deklica pogreša, da je lahko samo otrok
Skrbi me, ker jo imate za mnogo zrelejšo od bratca. Seveda je zrelejša, a vseeno ne toliko, da ne bi podlegla intenzivnim čustvom, prav ta so jo pripeljala do tega, da vas je udarila. Čutila se je nemočno, ni vedela, kaj lahko stori – in vas je čofnila.
Gospodarstvo
Maksimalna energetska neodvisnost s paketom Pametna samooskrba
Pravite, da bi se morala do bratca vesti bolj zrelo
Kaj pa vajino dvobojevanje? Od nje veliko pričakujete, a je hči še otrok, še vedno se razvija, uči in se težko razumsko loteva močnih čustev. Ne more se odzvati kot odrasel človek, to zanjo niti ne bi bilo zdravo. Deklica je sicer res dobro leto starejša od bratca, vi ste od nje starejši, recimo, trideset let, pa vas je potegnila na svojo raven. Vpili sta druga na drugo in se tako rekoč stepli – kot da sta obe otroka. Mlajši sin vaju je spremljal, zanima me, ali ste se vprašali, kako je on gledal na vajino vpitje in kakšna popotnica za pozneje je bilo to zanj. To, da vas je udarila, seveda ni bilo prav, a močnejša in hujša je bila vaša reakcija, ko ste jo udarili nazaj in se z njo spustili v besedni dvoboj.
Izkoristite ta dogodek za pogovor o primernih reakcijah, kadar se znajde v čustveni stiski
Seveda ne v obliki predavanja, ampak res kot pogovor, to pomeni, da mora imeti možnost razložiti, kako se je takrat počutila. Naučite jo, kako se lahko pravočasno zave svojih čustev in jih prepozna, predvsem pa, kako se lahko nanje odzove. Lahko se igrata, da ste vi otrok in ona mama, pa naj pove, kaj bi naredila, take obrnjene vloge imajo otroci zelo radi.
Opremite se s potrpežljivostjo in z razumevanjem
Hčerkinega očitka, da imate bratca raje, ne boste mogli ovreči z besedami, temveč z dejanji. Morda se ob njunih prepirih prepogosto postavite na njegovo stran, ker je mlajši in bolj nebogljen. To lahko nadgradite s tem, da ji poveste, česa je ona sposobna, bratec pa še ne. Pa ne zato, da ji dokažete, da mora biti pametnejša in odgovornejša, ampak da ji daste priznanje, da zmore več.
Seveda pa mora dobiti sporočilo, kaj je prav in kakšno obnašanje ni sprejemljivo, ob tem potrebuje vašo pomoč, predvsem pozneje, ko se burna čustva pomirijo.
Opravičilo je znak, da je razmislila o dogajanju
Tudi vaše opravičilo je bilo umestno. Ni pa dovolj le opravičilo samo po sebi, ampak ga mora spremljati še pomembnejša komponenta: kako lahko to, kar se je zgodilo, popravimo? Pri načrtovanju tega naj deklica sodeluje, boste videli, da bo imela kakšno dobro idejo. In takrat si zasluži, da jo za pozitivno razmišljanje iskreno pohvalite. Tudi vi ji povejte tako iskreno, kot ste napisali meni. Da vaša reakcija ni bila ustrezna, da se boste potrudili, da se to ne bo več zgodilo, in da svoje dejanje obžalujete.
V vašem primeru ni šlo za vzgojni ukrep, temveč za izgubo kontrole
Če bi se še kdaj zgodilo, da bi vas deklica hotela udariti ali bi vas že udarila, jo takoj primite za roko in ji to preprečite, nikoli pa ji ne recite, da je nimate radi. Pa saj vem, da tega ne boste več naredili. Morda ste bili preutrujeni, morda vas je hčerin udarec tako presenetil in osupnil, da ste izgubili kontrolo nad seboj, razlogov za vašo reakcijo je nešteto. Pomembno je, da se zavedate, da vaš odziv ni bil ustrezen, da se v prihodnje skušate zavedati močnih čustev, da jim boste lahko pravočasno kos – in tega naučite tudi oba svoja otroka. Srečno!
