Naslovil jo je Prijatelji, ljubezen in velika grozna stvar. Nedavno je v prevodu Sergeja Hvale izšla v slovenskem jeziku (Založba Jazbina). Igralec je potreboval celo svoje življenje, da se je počutil dovolj varno, da je iskreno napisal, kako je v resnici životaril, medtem ko ga je ves svet slavil. Obiskal je kakšnih šest tisoč sestankov društev anonimnih alkoholikov, petnajstkrat je bil na zdravljenju odvisnosti v tem ali onem centru po Ameriki in Evropi, bil je v umobolnici in na pragu smrti, da bi se rešil odvisnosti. Ko se je že zdelo, da mu je pri 53 le uspelo, je oktobra 2023 odjeknilo v svetu, da mu ni. Bi se še enkrat odpravil na avdicijo za Prijatelje, če bi moral še enkrat prestajati vse to, kar je, se sprašuje v knjigi.
»O ja.« In bi tudi spet začel piti, ker ga je alkohol pomirjal in mu uravnaval razpoloženje. Za zdravljenja je porabil 17 milijonov dolarjev, omeni nekje v knjigi, in ni preveč naklonjen centrom, kjer naj bi pomagali odvisnikom. Po njegovem jim je šlo bolj ali manj le za denar. V vseh teh letih peklenske gugalnice pa je vendarle prišel do tega, da bi bil rad iskren. Zato je napisal to knjigo. »Za vse po svetu, ki trpite. Saj veste, kdo ste.«
Ljubezen potrebujem, vendar ji ne zaupam. Niti to, da ga je slavil ves svet, da je prejemal milijon dolarjev za vsak del Prijateljev, da se je srečeval in bil intimen z najlepšimi ženskami njegovega časa, mu ni podarilo občutka, da on zadostuje. Ženske je odslavljal, še preden bi ga odslovile one. Strlo bi ga, da bi bil zapuščen, zato je on zapuščal. Vse življenje je nepopisno hrepenel po materini pozornosti, ki je nikoli ni bilo dovolj. Njegova mama je bila lepotica, ovenčana za najlepšo študentko vseh kanadskih univerz tistega leta, ko je bil spočet Matthew. Nadomestka za mamo nikoli ni našel. Hitro je ugotovil, da ga nič zares ne veseli, a da je obenem odvisen od vznemirjenja, ker če ni bil vznemirjen, se je počutil otopel. »Strokovni izraz za to je anhedonija, in za to, da sem ga odkril ter razumel, sem pri terapevtih in ustanovah širom sveta pustil na milijone dolarjev.« Leta 1986 je bil prepričan, da mu lahko pomaga slava. Potreboval jo je, da bi ga spravila v red. Njegov oče je bil čeden igralec in obraz za reklamo dišave Old spice. Enkrat sta šla skupaj na avdicijo za film, kjer so iskali igralca, ki bi uprizorila očeta in sina. Sin je vlogo dobil, oče pa ne. In tako je Matthew pri sedemnajstih zaslužil prvih 5.000 dolarjev na teden. Čez nekaj let je v seriji Prijatelji njegova tedenska plača znašala milijon dolarjev. »Vloga v Prijateljih je bila dobra in zabavna, da sem se za nekaj časa umiril. Postal sem del vrhunske ekipe. S tem projektom ni bilo šale. Če bi zafrknil, si ne bi nikoli oprostil. Tedenska plača v višini milijon dolarjev človeka strezni.«
Postal je slaven in še bolj osamljen. Ni vedel, kaj ga čaka. Kot ne ve nihče, ki še ni slaven. Piše: »Nikoli več se ne bom mogel na kakšni zabavi neopaženo spečati s čudovito mladenko, kot je Gwyneth Paltrow. Bo slava vredna tega? Bo novo življenje vredno cene, ki jo bom plačal zanj? Tega, da mi bodo ljudje brskali po smeteh in s teleskopskim objektivom slikali najgrše in najlepše trenutke mojega življenja, pa še vse vmes?« Najpomembnejše vprašanje je ostajalo neodgovorjeno. Šele ko so se mu uresničile sanje, se je zavedal, da je sanjal napačne. Da je ostajal na površju in ugajal drugim, se je drogiral in pil. Najraje vodko. Liter za večerjo. Detoksikacijo je dal čez kakšnih 65-krat v življenju. Prvič jih je imel 26. Dolgo za njegovo odvisnost ni vedel nihče, niti najbližji ne, čeprav ga je pobiralo pri živem telesu. Občutka, da ne zadostuje, slava ni pomirila. Ženske je še naprej dajal na čevelj, preden so one njega. Tudi Julijo Roberts. V knjigi ji posveti kar precej prostora. Piše o trenutku, ko je prejela oskarja za vlogo Erin Brockovich. Bil je na kliniki za odvisne v Malibuju. Lahko so gledali prenos Oskarjev. »Prestrašen in zmeden sem ležal, se potil in trzal, Kevin Spacey pa je stopil na oder in naznanil: in oskarja prejme Julia Roberts …« V knjigi zapiše, da je slišal neki glas v sobi, ki je rekel: »No, prav. Saj te vzamem nazaj.« Bil je njegov. V knjigi se zna pošaliti, kot se je znal le on. Ni si želel oskarja, želel si je le preživeti do naslednjega dne.
Ženske: verjetno je marsikatera mislila, da me lahko spremeni. Zvezdništvo mu je prineslo, kot piše, »nepregledno množico kandidatk za zmenke«. Vsakega je začel z enakimi besedami: »Živjo, oprosti, da sem pozen. Čudovita si. Komaj sem čakal, da se spoznava v živo.« Potem je hitro prešel na bistvo: »Sicer ne vem, kaj iščeš pri moškem, ampak če je to čustvena navezanost, te moram žal razočarati. Nisem pravi.« Potem napiše, da je sledil premor … le redkokdaj je kakšna odkorakala stran in ravno tiste si je najbolj želel, sicer pa so bile prepričane, da ga bodo lahko spremenile. Sam zase piše, da je bil »kronan osel«. V tistem času da je srečal vsaj pet takih, s katerimi bi se lahko poročil in si ustvaril družino. Oboževal je otroke. Želja se mu ni nikoli uresničila. Po obdobju treznosti je spet zapadel v odvisnost. »Od mene je bilo odvisno le to, kdaj bom naredil prvi požirek, potem je šlo vse skupaj svojo pot. (Najprej človek pije vodko, potem vodka pije človeka.) Odvisniki nismo slabi ljudje. Radi bi se počutili dobro, a nas obremenjuje bolezen.«
Nisem dvomil, da bom umrl zaradi želje po vedno večji količini opojnih substanc. Človeka kar stiska, ko bere, kako si je usodo igralec zapisal kar sam. Kot da bi želel umreti. Vedno znova je preskušal, koliko lahko prenese njegovo telo. »Jasno se spomnim, ko sem potežkal pest tablet in pomislil: Tole me lahko ubije – in jih vseeno vzel.« Nič mu ni moglo zaceliti ran. Ni postal to, po čemer je hrepenel. »Kaj storiš, ko si bogat in slaven igralec, vendar te ne zanimata ne bogastvo ne slava?« Pri 53 se je počutil kot bednik, ki sam poseda po hiši in zre na razburkano morje pod sabo. Ni se nehal spraševati in iskati odgovorov na vprašanja, zakaj tako težko ostane trezen. Zakaj tako močno hrepeni po ljubezni. Rad bi se povezal z nečim večjim od sebe, je pisal, ker je začutil, da ga bo lahko le to obvarovalo. Zavedal se je, kako hudo je bolan, da tudi kadar je trezen, bolezen nekje potuhnjeno čaka. Proti koncu knjige je vendarle dočakal, da je bila mami nanj ponosna. Všeč ji je bil neki scenarij za film in ga je pohvalila. Napiše, da je na te njene besede čakal vse življenje. Na mamino priznanje. Ko ji je to povedal, je rekla: »Upala sem, da si mi že odpustil.« Spoznal je, da ljubezen vedno zmaga in da je odvisnost velika grozna stvar, veliko premočna, da bi jo posameznik lahko sam premagal, lahko pa jo premagamo skupaj, če se borimo z njo dan za dnem. Umrl je nekaj mesecev po tem, ko je v Ameriki izšla ta knjiga, in to tako, kot si je prerokoval. Pokončali so ga zdravila in utrujeno telo. Utonil je v domači kadi.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana.
