Profimedia

Poleti je dansko ministrstvo za okolje in enakost spolov skupaj z Evropskim okoljskim uradom (EEB) povabilo evropske poslance, da se testirajo na "večne kemikalije" (PFAS). Nedavno objavljeni rezultati kažejo, da se evroposlancem po žilah pretaka kontaminirana, umazana kri.

· Zdravje

Kaj so to večne kemikalije in kako 'zaidejo' v naše telo?

Pri prav vseh sodelujočih so namreč v krvi zaznali kemikalije iz skupine PFAS, znane kot večne kemikalije, saj se v okolju in telesu razgrajujejo zelo počasi. V raziskavi je sodelovalo 24 poslancev iz 19 držav in pri približno polovici so bile vrednosti teh snovi tako visoke, da bi lahko pomenile povečano tveganje za zdravje, rezultate povzema Euronews.

Tehnološki čudež in grožnja okolju

PFAS (per- in polifluorirane snovi) so skupina več kot 10.000 kemikalij, ki se zaradi svojih fizikalno-kemijskih lastnosti pogosto uporabljajo v industrijskih in potrošniških izdelkih. Prisotne so povsod - v embalaži, oblačilih, hrani in vodi, celo našem telesu. 

Te izjemno obstojne kemikalije omogočajo številne tehnološke rešitve, a hkrati postajajo eden največjih ekoloških izzivov našega časa. Znanstvene raziskave povezujejo PFAS z različnimi zdravstvenimi težavami, med drugim z rakom, povišanim holesterolom, neplodnostjo ...

Trilijoni za čiščenje, bilijoni za zdravljenje

Okoljske organizacije in avtorji raziskave v okviru manifesta Stop PFAS opozarjajo na potrebo po strožji regulaciji PFAS ter na širšo uporabo izdelkov brez PFAS. Skupina ocenjuje, da bi čiščenje obstoječe kontaminacije v EU v naslednjih 20 letih stalo 2 trilijona evrov, še za 50 do 84 bilijonov evrov na leto pa bi bilo stroškov, povezanih z zdravljenjem.

Kemikalije PFAS

Znano, kakšna je vsebnost večnih kemikalij v slovenski pitni vodi

PFAS se v okolje sproščajo med proizvodnjo, uporabo in odlaganjem ter prehajajo v vodo, zrak in prst. Zaradi izjemne obstojnosti lahko prepotujejo velike razdalje in dosežejo tudi najbolj oddaljene predele sveta.

Prav ta sposobnost širjenja je postala očitna v zgodnjih 2000-ih, ko so PFAS odkrili v tkivih prostoživečih živali, kot so ribe, ptice in morski sesalci. Do danes so jih našli v najrazličnejših ekosistemih (od Arktike do Tihega oceana) in organizmih, tudi v človeku.