Ko je Wolf napovedal, da se bo poročil s svojo dolgoletno oboževalko, Daniel pa je s svojo poročen že 18 let, se nam je zdelo, da je stičnih točk med njima toliko, da ju lahko skupaj povabimo na klepet. Wolf je prišel prvi in ves v črnem, Danijel se je pojavil ves v belem – tudi če bi se dogovarjala, se ne bi mogla bolje uskladiti, in takoj je postalo jasno, da bo debata tako vroča kot poletno popoldne, v katerem smo se sešli v ljubljanski slaščičarni.
Spoznala sta se sredi 80., ko sta bila oba zelo priljubljena na jugoslovanski sceni. Bi lahko primerjala takratno glasbeno sceno z današnjo?
Wolf: Največja razlika je gotovo to, da so ljudje glasbenike obravnavali drugače, kot jih danes. Bilo je več spoštovanja, navdušenja. Oba sva šla skozi čase, ko so nama metali na oder hlačke, modrčke. Vmes je prišlo obdobje, ko je to zamrlo, Slovenci smo postali nekako sramežljivi. Današnja mladina pa spet hodi ven, navija in nas ima za zvezde.
Daniel: Jaz sem v 80. kar šest let preživel na Norveškem, Švedskem in Danskem, tako da nisem imel toliko stika s sceno v Jugoslaviji. Bil sem ena največjih zvezd v Evropi in Skandinaviji, saj mi je kot enemu izmed redkih uspelo tudi zunaj meja Jugoslavije. So pa imele republike pri nas vsaka malo drugačno glasbeno sceno. Rock je v teh časih prišel iz Sarajeva, mainstream pop iz Zagreba, iz Makedonije in Sarajeva je prihajala orientalna, vzhodnjaška glasba. Ljubljana je bila posebna, imela je evropski prizvok, vaši glasbeniki so bili kakovostnejši, akademski. Za jug je bila Slovenija vedno na višji ravni.
Wolf: Poslovno pa je bila Juga boljša. Takrat niti jezik ni bil nepremostljiva ovira. Hrvati so postali za jezik občutljivi šele po vojni. Prej smo nastopali po jugu tako v slovenskem kot v hrvaškem jeziku. Nikoli mi nihče ni rekel, da je moja hrvaščina slaba, kot mi je pred kratkim hrvaški producent naštel kar 44 napak v dikciji pri samo eni skladbi! (smeh) Zdaj kot slovenski avtor na Hrvaško ne moreš priti. Še Luka Basi ne more prodreti, kot bi si želel.
Nekoč so bili na sceni tudi klani, ki so kakšne forsirali, druge pa onemogočali, kajne?
Daniel: Zmeraj je bilo tako! Večina tistih, ki so uspeli narediti kariero v bivši Jugi, so bili sinovi ali hčere generalov, polkovnikov …
Wolf: Nekateri so res imeli te možnosti, kot recimo Oliver Mandić, moj dobri prijatelj. On je tudi sin »vojnega lica« in je letel skozi življenje. Tudi v Sloveniji smo imeli klane. Jaz sem se zameril Mojmirju Sepetu, ker sem odbil pesem, ki mi jo je ponudil za mojo ploščo. Po pravici sem povedal, da se mi zdi, da ni zame, posledica pa je bila, da sem bil štiri leta brez radia, odpisan!
Tudi vi ste se zamerili nekaterim pomembnežem, kajne Daniel?
Daniel: Zmeraj mi kaj najdejo, ker govorim resnico. Zaradi zamer so mi celo prepovedali, da bi karkoli delal na HRT, no, to se je zdaj spremenilo, zdaj me sami vabijo na mnoge TV- in radijske postaje.
Wolf: Jaz se ne grem več te igre! Ne pregovarjam se, ampak iščem svoje poti. Dejstvo pa je, da so tukaj še vedno isti klani, kot so bili.
Kako je bilo biti popularen v Jugoslaviji? Kakšne koristi sta imela?
Daniel: Popularnost ti prinese marsikaj, pa veliko tudi odvzame. Mnogim sem pomagal finančno, vendar teh ljudi danes v mojem življenju ni, ker so me poznali samo, ko so me potrebovali, tudi danes ni nič drugače. Nastop na Evroviziji me je izstrelil med zvezde, na Billboardovih lestvicah sem bil pred Michaelom Jacksonom in Bowiejem.
Bi si lahko za ta denar kupili stanovanje?
Wolf: Ne, toliko denarja ni bilo, čeprav smo z Rendez Vous veliko nastopali, dobival pa sem tudi avtorske pravice. Itak sem vse vlagal nazaj v glasbo. Ko bi lahko z njo zaslužil več, sem šel v Ameriko. Popularnost skladbe Oh ne, Cherie me vleče še danes, tako da me v Jugi še danes poznajo po njej.
Daniel: Albuma Bio sam naivan sem uradno prodal 760.000 kosov, neuradno pa čez 1.200.000. Na prodani album sem dobil po eno nemško marko oziroma 11 odstotkov in sem zelo veliko zaslužil. Sicer pa smo včasih živeli kot lordi, ker so nas kot glasbenike bolj cenili.
So tudi največji zvezdniki, kot sta Čolić in Lepa Brena, morali paziti, da niso zavračali skladb ali se kako drugače zamerili pomembnežem?
Wolf: Brena je že kot mlado dekle služila ogromno denarja po »kafanah«. Bogata je torej začela kariero. V Srbiji so že takrat bili glavni trije klani. Zdravko Čolić je v enem od teh, ampak on je konj, ki vleče, tako da si lahko privošči marsikaj. Srbski marketing je tako močan, da daleč najbolje obvladuje celotno balkansko regijo. Pri nas je na koncertih mladina, nižje na Balkanu pa se še vedno zabavajo vse generacije.
Danes so mediji razpršeni, zato imamo izvajalce, ki so v neki ciljni skupini znani, drugi jih pa sploh ne poznajo, medtem ko si bil včasih po enem nastopu na televiziji že zvezda. Se je to zgodilo tudi vama?
Wolf: Oba sva to doživela! Pri meni je bila prelomna Jugovizija. Po nastopu me je najbolj presenetilo, ker sem imel nenadoma cel kup novih sorodnikov. (smeh) Ko smo iz Skopja po nastopu s skladbo Oh ne, Cherie prišli v Slovenijo, bi morali nastopiti na Rifletovem in Tofovem žuru. Vsaj tako smo mislili, a so čez noč zamenjali plakate in je bil to nenadoma koncert Rendez-Vous, Rifle in Tof pa sta bila le gosta. Mi pa smo takrat znali samo dve skladbi, poleg Oh ne, Cheri še Tako osamljen sem, saj nismo nikoli prej še igrali skupaj! Na srečo sem bil že izkušen glasbenik s precej repertoarja, ker sem nastopal po barih in nočnih klubih, tako da smo potem improvizirali. Na koncu smo Oh ne, Cherie zapeli kakih šestkrat v različnih jezikih, pa še nekaj drugih skladb, in je bil to eden boljših koncertov v življenju. Prepoznavnost pa je bila tudi sicer koristna. Na banki sem, recimo, dobil kredit kar brez osebne izkaznice!
Kako pa se je vam spremenilo življenje?
Daniel: S prvim denarjem, ki sem ga dobil, sem kupil hišo, tako da se mi je življenje spremenilo dobesedno čez noč. Na Dunaju sem šel v trgovino, ko sem izstopil, pa so začela dekleta klicati moje ime in tekla za menoj, da je morala posredovati policija. Policisti so me spraševali, zakaj nimam varnostnikov, ko pa sem tako prepoznaven. Takrat sem ugotovil, da sem popularen tudi zunaj jugoslovanskih meja, po vsej Evropi.
Ali sta kdaj pri ženskem spolu izkoriščala svojo popularnost?
Wolf: Jaz vedno trdim, da smo bili mi žrtve! (smeh)
Mislite resno?
Wolf: Napol. Ženske znate biti napadalne in ne razumete vedno besede ne. Za nas, mlade fante, je bilo to v redu, danes bi na to, da me je takrat obletavalo kar nekaj starejših žensk, ki jim je tudi uspelo priti v stik z menoj, ljudje verjetno drugače gledali. Nikoli se nisem zaradi tega počutil slabo, saj se mi zdi seks itak super, tako da nisem imel nič proti, če me je katera želela »zlorabiti«.
Daniel: Jaz ženske spoštujem, je pa veliko žensk zgradilo kariero na tem, da so izkoristile moške na tak ali drugačen način. Ženske so me nadlegovale, ampak tega nisem izkoriščal. Prišle so, recimo, v mojo hotelsko sobo in želele seks, jaz pa se na to nisem odzval, in zaradi tega so bile užaljene. Žal se je v takih primerih pogosto zgodilo, da so me zasovražile in se maščevale. V splošnem se pa veliko bolje razumem z ženskami kot z moškimi. Mogoče imam več ženskih hormonov … (nasmešek)
Wolf: Mene ženske še kar obletavajo, čeprav vedo, da imam dekle. Skoraj dnevno prejmem kakšno FB-povabilo.
Vama to povzroča težave?
Daniel: Nič ne moreš proti temu, se mi pa še danes dogaja, da se mi ponujajo, ne glede na to, da sem poročen. Nekatere pač ne poznajo sramu.
Wolf: Ne reagiram. Ker se dobro držim, se ženskam, ki imajo može mojih let, pa so videti 80, cedijo sline. A tega ne izkoriščam.
Oba imata resni partnerki in obe sta bili vajini oboževalki. Je pomembno, da je partnerka tudi vajina poslušalka?
Wolf: Pomembno je. Glasbe ne delam več obsesivno, kot sem jo, ko sem bil mlajši, zato se mi ne zdi več tako pomembno, da mi partnerka sledi na teh korakih. Mi pa moja partnerka sledi, ker je in je vedno bila v glasbi. Oh ne, Cherie je bila njena pesem od takrat, ko jo je prvič slišala. Na vsaki žurki moramo s to skladbo začeti in končati.
Daniel: Včasih je pomembna usoda … Nekoč sem dobival res veliko pisem oboževalcev in jih shranjeval v posebni sobi, kar neodprte. Nekega dne pa sem med milijonom teh pisem eno odprl. To je bilo ravno pismo moje zdajšnje žene! Poklical sem jo, saj je pripisala svoj kontakt, šlo je za intervju. A Aleksandra ni verjela, da sem jo poklical jaz, ampak je mislila, da gre za zafrkancijo, zato je prekinila zvezo in sem moral poskusiti še nekajkrat, da sem jo prepričal, da sem pravi. Ona je moja največja oboževalka, moja podpora, moj varni pristan.
Ali sta se kdaj zapletla s pevkami, torej kolegicami?
Daniel: Jaz sem jih jemal kot kolegice, tako da nisem želel mešati tega z zasebnim odnosom. Bile so seveda tudi lepotice, ampak nisem razmišljal o tem, da bi se z njimi zapletal.
Wolf: Nastopal sem z mnogo pevkami, med drugim s Heleno Blagne, a do intimnih situacij ni nikdar prišlo, čeprav sva prepevala v Cavtatu v skupini F+ vse poletje. Do kakšnih globljih odnosov s pevkami mi ni bilo.
Daniel: Zdaj je pravi čas … (se oba smejita) Ne, to me res ne zanima, odnos mora ostati profesionalen.
Wolf: Imam zelo specifičen okus. Vedno so mi rekli, da sem prepotenten, ker sem lahko zelo zadržan. Res moram nekoga dobro poznati in mu zaupati, da se sprostim in sem takšen, kot sem.
Daniel: Jaz sem bil tudi včasih zelo tih in se ni dalo iz mene izvleči nobene besede. Na prvih intervjujih, so mi pozneje povedali novinarji, sem odgovarjal samo z da in ne. Ni čudno, da sem Da-ni-jel. (smeh)
Wolf: Jaz na odru nisem bil sramežljiv. Že ko sem imel pet let, sem si naredil svoj oder, pa so morali vsi domači sedeti in me poslušati.
Ali kdaj obžalujeta, da sta se usmerila v pop glasbo, da sta tako prepoznavna, saj to pomeni drugačno življenje?
Wolf: Do neke mere to obžalujem že od začetka, ker sem vedno pel in tudi pisal drugačno glasbo. Rad imam blues, a me ljudje v tem stilu sploh ne poznajo. Oh ne, Cherie mi je pravzaprav oklestila življenje, ker ne morem ven iz tega stila. Če bi kakšno leto ali dve počakal s kariero, bi si jo ravno tako ustvaril, ampak mogoče v tistem stilu, kot sem si želel. Zdaj, ko ne delam več samo zaradi denarja, pa razmišljam o dveh novih konceptih, ki bosta čisto v drugo smer.
Daniel: Jaz nisem ničesar obžaloval. Glasba je moj modus operandi in moj dan in noč sta sestavljena izključno iz nje. Kadar nisem v studiu, preživljam čas z Aleksandro, če mi šine kaj novega, to počaka do naslednjega dne. Včasih tudi sanjam o glasbi.
Sta pa oba zelo spretna. Vi, Danijel, ste si celo sami izdelali avtodom. Torej imata tudi druga znanja?
Daniel: Res je, doma lahko praktično vse sam popravim, rad estetsko urejam vse, od avtomobilov do stanovanja.
Wolf: Jaz pa sem celo prenavljal hiše!
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana.
