EVROPSKI JAMES DEAN
Sin kiparja je že od mladosti bil povezan z umetnostjo. Skoraj bi bil končal kot poklicni boksar, vendar je ring zamenjal za študij igre. Ko se je poskusil v filmskem svetu, je na začetku zaradi svojega nekonvencionalnega videza dobival malo vlog, pa še te so bile tipične: bil je bodisi neprilagojeni upornik ali pa kriminalec. Takšen je bil tudi v filmu Jeana-Luca Godarda "A bout de souffle" ("Do zadnjega diha") iz leta 1960, ki je zanj pomenil prelomnico. Njegova upodobitev odtujenega, nemoralnega in ciničnega, a tudi naivnega barabina z ulice je postala kultna in "mit Belmondo" je bil ustvarjen. Obveljal za nekakšnega evropskega Jamesa Deana.
KOT KAMELEON JE SPREMINJAL SVOJ IMAGE
Sam se je odločil, da bo ta mit uničil in začel je sprejemati vloge, ki so bile v popolnem kontrastu z njim. Mita sicer ni uničil, je pa z vlogami dokazal svoje igralske sposobnosti. Ne le različni karakterji, pač pa tudi različne zvrsti filma, s katerimi se je z lahkoto spoprijemal, so ga uvrstile med največje evropske filmske igralce vseh časov.
Skozi leta je tako večkrat, kot kameleon spreminjal svoj imidž in sprejemal vedno bolj dramske vloge, konec 90-ih pa se je vrnil tudi v gledališče.
"ZA TO JE TREBA IMETI JAJCA"
Leta 2001 je zaradi kapi moral za nekaj let prekiniti igranje, spet pa se je na ekrane vrnil leta 2008, ko je posnel svoj zadnji film "Moški in njegov pes". Z njim je želel navdihniti ljudi, ki so doživeli kap in zato svojih težav, ki jih je imel (šepanje, težave z govorom), ni skrival. "To sem jaz, brez posebnih učinkov," je povedal na premieri. "Upam, da bom vzor vsem. Upam." Čeprav so kritiki film raztrgali, so ga ljudje vzljubili. "Za takšno vlogo je treba imeti jajca," je zapisal nekdo. In Belmondo, ki je v svojih filmih sam odigral nevarne prizore, jih je zagotovo imel.
Jean-Paul Belmondo je 6. septembra odšel s tega sveta tja, kamor zares sodi - med zvezde.
