Tudi letos se mi bo novo leto izteklo v službi. Skoraj. Priznam, da mi ni težko, ker sem utrujena od decembrske evforije, polnih trgovin, gneče, zamaškov na cestah. Prav z užitkom sem se peljala v Ljubljano in prispela v rekordnem času, čeprav sem vozila po predpisih. No, skoraj povsem. Hudo mi je le zaradi hčerke in moža, ki pa sta že vajena in sta v teh letih utrdila kožo in si po svoje organizirala praznične dni, kadar me ni. Za božič sem pa doma, spremenim se v kuhanje in zavijanje daril, uživam, ko je hiša polna, ko trgamo ovojni papir izpod daril pod smreko, ko slišim navdušenje otrok, ko diši po cimetu in povsod gorijo sveče. Ko ležem pozno v posteljo, pomirjena, zadovoljna in prepogosto preveč sita. Ne želim biti patetična, a dejansko takrat mislim na tiste, ki so sami, osamljeni, žalostni. Mislim, da sem enkrat že pisala o tem, pa vendar... Vrtinec prazničnega veselja je hiter, težko mu sledimo, kdor izpade...

Do silvestrovanja imam poseben odnos. Pred 31 leti sem popoldne 31. decembra stopala po beli potki, posuti z belimi kamenčki. V eni od vrst za krsto, v kateri je ležal moj ljubi očka. Neka gospa mi ni pustila jokati, neka druga mi je v roke potiskala nemško čokolado. Ostalo je v megli. Razen spoznanja, da bo vse drugače. 

In kljub vsemu se vozim po delu iste ceste, ki mi ga je vzela, skoraj vsak dan, čeprav sem si kot otrok obljubila, da ne bom nikoli opravljala vozniškega izpita. Zdaj pa vsako leto „naklepljem" po 60 tisoč kilometrov. Tako je to - tista, o zarečenem kruhu.

In na božični dan sem po debelih dveh desetletjih srečala svojo učiteljico iz prvega razreda. Bila je ena tistih učiteljic, zaradi katerih sem rada hodila v šolo. Pa sem jo kar objela in bila za trenutek spet prvošolka in začutila sem isto toplino kot takrat. Celo v hribe sem hodila kot nora, samo zato, ker je izlete organizirala prav ona. Pripovedovala nam je čudovite zgodbe iz svojega življenja.

Preberite še ...

Nepremičnine

Spremembe obračunavanja: kaj morajo vedeti lastniki sončnih elektrarn?

So ljudje, ki jih ne pozabiš, ki jih ne vidiš leta in se jih vedno znova razveseliš, katerih energija poje čas, ga izniči.

Pa spet - poznate igro Obrazi? Ko ugibaš, koga ima v mislih tvoj nasprotnik in postavljaš vprašanja, s katerimi jih izključuješ. Ali ima tvoja oseba kapo? Ima očala? Ali ima temne lase? Potem sličice izključenih „poklopiš". Iz goste reke ljudi, ki sem jih srečevala, poznala, pozdravljala, so nekateri že odšli. Če dobro razmislim, so jase v gozdu človeških obrazov vse večje... Bolj kot se staram.

Dovolj besed.
Vse dobro vam želim.
Letos, prihodnje leto in vsa leta za njim.