##IMAGE-3038554##

Megleno jutro, sivi oblaki se preganjajo po nebu, sonca od nikoder, skrito je. Srečuješ čemerne obraze ljudi, vsi slabe volje, komaj, da ti kdo odzdravi. Krivec, le kdo je? Vsem manjka svetloba, toplina sončnih žarkov.

Megla se je razkadila, izginili so sivi oblaki, sonce se je prikazalo ter nas svojimi toplimi žarki ogrelo in s svetlobo obsijalo svet. Vrnilo nam je dobro razpoloženje, veselje, dobro je delo za telo in dušo.

Sonce, naša najbližja zvezda, stara 4,5 milijard let, od katere je odvisno naše življenje in življenje vseh bitij na Zemlji. Uravnava letne čase, je vir vitamina D nujno potrebnega za delovanje vseh naših organov v telesu, saj sami ga ne tvorimo, iz hrane pa ga dobimo premalo, vpliva na naše počutje, brez njega ne bi bilo življenja, enako pomembno je kakor voda. Vendar ima tudi Sonce svojo slabo plat, preveč nam ga škoduje, lahko dobimo opekline in nam povzroča kožnega raka. Sonce je zvezda, ki ustvarja, ohranja pa tudi uničuje življenje.

Kaj bi se zgodilo, če bi nenadoma Sonce ugasnilo? Že čez nekaj trenutkov bi nas zajela tema, le še električne luči bi slabotno osvetljevale svet, seveda dokler ne bi zmanjkalo elektrike. Potem pa popolna tema. Rastline bi počasi izumirale, posledično bi ostali brez hrane, tako mi kot tudi živali in Zemlja, bi se začela ohlajati, nastopila bi ledena doba s temperaturami, ki za ljudi ne bi bile več primerne za življenje. Zavladal bi splošen kaos, povečale bi se kraje, umori, skratka življenje bi bilo nevarno za vse.

Ali bi bil to konec človeštva? Edina rešitev bi bila, da se preselimo na dno oceanov v bližino geotermalnih vrelcev, kjer je toplota, toda mi nismo organizmi, ki lahko preživijo v takem okolju. Navajeni smo na svetlobo in sonce in tudi naša prehrana ni enaka. Tam se ne bi mogli prehranjevati z rudninami ki bruhajo iz vrelcev. Razen tega pa bi nas najverjetneje ubil tudi tlak na takih globinah, saj naše telo ni zgrajeno tako, da bi ga lahko preneslo.

Mogoče bi pa lahko preživeli pod zemljo, zgradili bi mesta v podzemlju, z umetno svetlobo bi gojili rastline za prehrano, te pa bi proizvajale kisik in seveda trošile ogljikov dioksid. Kdo ve, mogoče bi nastala tudi nova vera, častili bi geotermalne vrelce, ki bi nam dajali toploto, ali pa boga podzemlja Hada, kakor v grški mitologiji. Z našimi prošnjami se ne bi ozirali v modro nebo, saj ga ne bi več videli in ga tudi ne bi bilo. Kakorkoli že, življenje ljudi bi se drastično spremenilo. Nič več ne bi slišali žvrgolenja ptic, ne žuborenja potočkov in bose noge ne bi lahkotno stopale po zeleni mehki travi. Tudi naša telesa bi se počasi spreminjala in postajali bi vedno bolj bledolični, kakor vsa bitja, ki živijo globoko pod zemeljskim površjem. Kdo ve, če bi lahko vse to prenesli, ljudje nismo ustvarjeni za tako življenje. Mislim, da bi sčasoma prišlo med nami do velikih nesoglasij, lahko bi prišlo tudi do vojne v podzemlju, naši možgani bi bili čisto zmedeni ob tako veliki spremembi načina življenja.

Za življenje pod zemljo, pa bi se nujno morali naučiti sobivanja, strpnosti, delati dobro za celotno skupnost in pozabiti na egoizem, ki ga je vedno več na zemlji. Na vse to smo že pozabili, toda za preživetje bi jih morali ponovno obuditi in živeti z vrednotami, ki jih ne poznamo ali nočemo več poznati.

Pa potolažimo se, Sonce bo ugasnilo po predvidevanjih šele čez par milijard let, do takrat pa se bo naša tehnologija tako razvila, da bomo verjetno nekje v vesolju našli planet, ki bo podoben Zemlji in bomo lahko veselo živeli naprej. Pravzaprav ne mi, ampak naši potomci.

Včerajšnji 28. maj je bil Svetovni dan Sonca, spomnimo se, da nam brez njega ne bi bilo dano življenje in naš planet Zemlja bi bil še en pusti planet, ki bi taval v vesolju. Do takrat pa uživajmo na soncu, naj nas njegovi topli žarki božajo in prinašajo dobro voljo.