V moji zakladnici novinarskih spominov je tudi dogodek iz leta 1982. Tako kot danes so imeli tudi takrat politiki z vrha piramide običaj, da so obiskovali območja, kjer se je raztezala njihova oblast. Takrat se je ta država imenovala Jugoslavija, on pa je bil na visokih partijskih in državnih funkcijah in je obiskal gornjevrbaško regijo v Bosni in Hercegovini. Za njim in okoli njega pa novinarji iz redakcij tedanjih jugoslovanskih časopisov.
Takrat sem bil dopisnik Oslobođenja iz Bugojna, ki je bilo središče regije tako zaradi vodilnega gospodarskega položaja kot dejstva, da je v tamkajšnji vili Gorica proti koncu življenja bival Tito. Nazadnje je bil v Bugojnu tri tedne leta 1980, mesec in pol kasneje je odšel v ljubljanski UKC, kjer sta se končala njegova politična kariera in življenje.
A Raif in njegovi sodelavci niso zanemarjali odročnih krajev in eden glavnih dogodkov je bil v zaselku Pajić Polje v občini Gornji Vakuf. V vaškem družbenem domu se je zbralo staro in mlado, kakor da gre za koncert. Lahko bi rekli, da bi prav prišla kakšna vstopnica več. V redakciji Oslobođenja so ocenili, da bo en novinar premalo, in so mi poslali okrepitev. To je bila izkušena, spretna in tedaj partiji zvesta Ljiljana Smajlović, ki je na večer pred razpadom Jugoslavije izjavila: »Če bo Jugoslavija propadla, bom jaz zadnja, ki bo ugasnila luč.«
Kot običajno so na odru sedeli Raif, njegovi sodelavci in občinski funkcionarji, v dvorani pa ljudje iz Pajić Polja in okoliških vasi. In se je začela razprava, med katero so ogorčeni in nezadovoljni ljudje pripovedovali, kar jim je občinska vrhuška obljubila, ne pa tudi uresničila. Nizale so se kritike in v enem trenutku je Dizdarević vprašal: »Pa dobro, kdaj vi te ljudi (pokazal je na občinske funkcionarje) sploh vidite?« Dvorana je skoraj soglasno odgovorila: »Samo v času volitev.« »No, zdaj so vas pokopali,« je z nasmehom dejal Dizdarević.
Nato se je oglasil starec, ki je potreboval nekaj časa, da je artikuliral misli, in dejal, »ko se spomni, kako je bilo, je to zdaj super«. Potem so sledile sklepne besede Raifa, ki je rekel, da so kritike zagotovo upravičene, da se tako kot starec spominja, kako je bilo v teh krajih, saj je bil tukaj tudi med vojno. Takrat je bilo vse zapuščeno in ubogo in da je Jugoslavija vseeno prinesla napredek. Ljiljana Smajlović se ni mogla zadržati: »Joj, tovariš Raif, kako lepo ste to povedali.«
S to anekdoto sem začel pogovor z Raifom Dizdarevićem v njegovem sarajevskem stanovanju na Koševu, v neposredni bližini Univerzitetnega kliničnega centra. Da sem prišel do tega krepkega, 97 let starega moža, mi je pomagal moj in tudi njegov prijatelj Nijaz Skenderagić, nekdanji funkcionar, pripadnik Mladih levov, ki naj bi prevzeli vajeti Jugoslavije. A to jim ni uspelo, ker je Jugoslavija razpadla. Dizdarević živi v skromnem stanovanju, kakršno ima večina delavcev kateregakoli sarajevskega gospodarskega subjekta (tako smo nekoč imenovali podjetja, tovarne, fabrike, organizacije združenega dela in sestavljene organizacije združenega dela). Za tiste, ki tega ne vedo, pa jih mogoče zanima: to je bil čas propadlega gospodarskega sistema, poimenovanega delavsko samoupravljanje. V tem skromnem stanovanju sem se sestal z njim. Z nasmehom mi je pokazal, da se srečanja veseli. Sedela sva si nasproti in za začetek sem mu povedal zgornjo anekdoto.
»Kaj pa je danes z Ljiljano Smajlović?« je zanimalo Raifa. »No, nekajkrat je 'konvertirala'. Najprej je bila goreča podpornica predsednikov Slobodana Miloševića, potem Vojislava Koštunice in Borisa Tadića, zdaj se trudi, da bi prišla pod okrilje aktualnega srbskega predsednika Aleksandra Vučića.« »Ah, ti novinarji, kdo bi vedel, kaj vse mislijo in čutijo,« je odgovoril.
Za vami sta dolgo življenje in prav tako dolga politična kariera. Zdaj je čas obračunov, kako torej gledate na svoje življenje?
Bil sem in ostal Jugoslovan. Nikoli me ni ujela ozkost. Vedno sem mislil in še danes mislim, da sta vsaka skupnost in zavezništvo močnejša in plodnejša od zapiranja. Rodil sem se v Fojnici, v družini je bilo deset otrok, sedem sinov in tri hčerke. Zija Dizdarević je v našo hišo prinesel komunistični svetovni nazor in nas nekako določil, opredelil. Nas in naša prepričanja. Član partije je postal že leta 1937, bil je ploden literat in za njim je ostalo veliko umetniških del. Toda ubit je bil v taborišču Jasenovac. Imel je le 26 let ...
Nekako logično je, da ste šli v partizane.
Da, v partizane sem šel, ko sem imel komaj 17 let. Saj bi šel prej, toda ... Mama je zbolela za tifusom, padla v komo, se nenadoma prebudila za en dan in prepričani smo bili, da bo preživela. Pa je še tisto noč umrla. Mama in oče sta se imela zelo rada, bili smo skladna družina. Takoj po mamini smrti sem šel iz hiše, oče pa se je takrat klanjal (muslimanski verski obred). Z roko mi je nakazal, naj počakam. Ko je končal, mi je preroško rekel: »Raif, tudi jaz bom zbolel in umrl. Prepuščam vam skrb, da varujete svoje sestre in pazite drug na drugega.« Čez nekaj dni je obležal v postelji. Dvajset dni po mamini smrti je umrl tudi on.
Jaz sem hotel takoj v partizane, a razsajal je tifus in rekli so mi, naj počakam. Potem sem šel, imel sem 17 let, vodila me je antifašistična ideja. Tako mlad sem v partizanih postal pomočnik obveščevalnega častnika in to je v tistem obdobju zapečatilo mojo usodo. Bil sem v Ozni in Udbi. Imel sem častniški čin.
Kako dolgo je to trajalo?
Kakšne štiri, morda pet let po vojni.
In potem?
Potem se je začela moja diplomatska kariera. Leta 1952 sem bil odpravnik poslov na jugoslovanskem veleposlaništvu v Sofiji. To so bili grozljivi časi. Zgodil se je Informbiro. Države Varšavskega pakta, v katerem je bila tudi Bolgarija, so nas sovražile in blatile. Moj diplomatski status v Bolgariji so zaznamovale kršitve pravic v diplomaciji. Vedno ko sem peljal skozi kakšno križišče, je bil tam policist, ki mi je preklel 'titoistično mater'. Mojo ženo so aretirali na poti proti meji z Jugoslavijo, samo zato da bi nam nagnali strah v kosti. Primerov kršenja konvencije je bilo, kolikor hočete ...
Dejali ste, da ste bili in ostali Jugoslovan. Kako ste se počutili, ko je bilo jasno, da vaši ideali umirajo? Bili ste predsednik predsedstva SFRJ med letoma 1988 in 1989.
To je bil čas, ko je Milošević postajal vse močnejši. Bil sem njegov nasprotnik. In ko se je v času nemirov na Kosovu postavilo vprašanje oziroma porodila ideja, da bi tja na ulice poslali vojsko, sem dejal, da nikoli ne bom podpisal ukaza, s katerim bi narodno vojsko, takrat je bila to Jugoslovanska ljudska armada, poslali nad lasten narod. V tistem letu svojega predsedovanja sem spal samo med nekaj obiski na tujem.
Kakšno je bilo vaše sodelovanje s Slovenci?
Na Slovenijo sem vedno gledal kot na območje, kjer živi dober, priden narod. Tam sem imel veliko prijateljev, ne samo zaradi svojih funkcij, pač pa tudi zaradi družinskih vezi. Ne nazadnje je bil moj podpredsednik Stane Dolanc in z njim sem dobro sodeloval. In potem še Janez Zemljarič, tudi on je bil moj prijatelj. Vedno se je vedelo, da je Slovenija vzor in vzorna v vsem, tudi v gospodarski moči, organizaciji in svojevrstni disciplini. Tudi zase lahko rečem, da sem delaven in discipliniran, v ožjih krogih so mi zaradi teh lastnosti pravili 'Švaba'.
Pa Bosna in Hercegovina, Dayton, evropske integracije?
Dayton je samo podlaga, osnova, ki potrjuje tisto, kar je BiH vedno bila – skupnost različnosti. Ta model je živel stoletja in preživel vse zgodovinske procese. Zapiranje v ozkost je pogubno. Skupaj smo veliko močnejši.
Kaj torej menite o Miloradu Dodiku, trenjih in nesporazumih?
On je poosebljena provincialna ozkost, da ne rečem odraz primitivizma. Prepričan pa sem, da veliko ljudi razume, da je skupna pot edina prava pot. V tem smislu mora imeti BiH svoje mesto v Evropi. Civilizacijsko tja nedvomno spada.
Kdo pa je glede na vašo bogato kariero na globalni sceni na vas naredil najpomembnejši vtis?
Oh, kar nekaj ljudi. Recimo Margaret Thatcher, ki je oboževala Tita in je navijala za enotno Jugoslavijo, pa Mihail Gorbačov, ki je v enem trenutku prinesel toliko pozitivne energije na globalnem področju ... Od hladne vojne je prešel k pogovorom, pogajanjem in omejevanju jedrskih programov in groženj. Zanimiv je bil tudi Nikita Hruščov, ki je nasledil Stalina. Naj povem zanimivo anekdoto o njem. Tito je bil na obisku v Moskvi, narod pa na ulicah. Tito se je spominjal mladosti v Moskvi. Tam je bil slavni hotel Lux in Tito je Hruščovu predlagal, da gresta ven in se sprehodita. Povabil ga je v bližnjo slaščičarno. Naročila sta sladoled in ga pojedla. Ko je bilo treba plačati, seveda nista imela denarja. Varnostniki so takoj ponudili, da bodo oni plačali, pa je šef rekel, da ju 'hiša časti'. Smešna scena – dva predsednika brez prebite pare.
Ko sva že pri Titu, kako vi vidite njegovo osebnost?
V vsem je bil izjemen. No, saj to se bolj ali manj ve. Sicer pa je bil neposreden v komunikaciji in izjemno šarmanten. Bil je neponovljiv lider.
Bi Jugoslavija razpadla, če bi živel dlje?
Zagotovo ne bi.
Kaj pa druge osebnosti, denimo umetniki, ki bodo zaradi svojih del živeli večno.
Seveda! Ivo Andrić je bil gospod. Vzvišen, a upravičeno. Miroslav Krleža je bil impulziven, borben, neposreden.
Na koncu sem sogovornika napeljal k pogovoru o najinem skupnem prijatelju. Pred tem moram povedati, da Raif Dizdarević govori v stavkih, ki jih po globokem premisleku izgovarja počasi in jasno. Se torej spomni Ismeta Ajanovića - Dede? Zakaj sem ga omenil? Deda je sarajevski slikar – naivec, s katerim sem sodeloval in vrsto let prijateljeval. Večjega angela v svojem življenju in karieri nisem več srečal. O tem sem že velikokrat pisal. Ko sem bil pri njem, je včasih rekel: »Uf, pozabil sem na Raifa.« In ga je poklical. Potem so sledila Dedova vprašanja, iskrena, infantilna, kot so bile njegove slike in duša: »Raif, kako si? Kako je Sena? Te kaj boli?«
