Vlade so si bile doslej sicer večinoma enotne, da za sabotažo verjetno stoji eden od državnih akterjev. Po zgodbi o sabotaži plinovodov, s katero je nekdaj priznani ameriški novinar Seymour Hersh pred mesecem dni dejanja okrivil ZDA in Norveško, ki pa se je po podrobnejši analizi strokovnjakov izkazala za malodane neverjetno, je zdaj ameriški časnik New York Times postregel z novimi informacijami, ki po njihovih navedbah prihajajo od virov v ameriških obveščevalnih službah. Po poročanju časnika sledi vodijo v Ukrajino ali vsaj do skupin, povezanih s to državo, pri čemer naj zaenkrat ne bi bilo dokazov, da je v sabotažo vpletena tudi ukrajinska vlada.
Spomnimo, eksplozije na plinovodih med Rusijo in Nemčijo so pred sedmimi meseci odjeknile na območju izključnih ekonomskih con Švedske in Danske. Obe državi, ki izvajata lastni preiskavi, sta že kmalu po dogodku prišli do zaključkov, da je šlo za namerno dejanje, torej sabotažo, a doslej s prstom nista pokazali še na nobenega krivca. Z obtožbami so bili doslej previdni tudi v zvezi Nato in ZDA, medtem ko sta Ukrajina in Poljska krivca nemudoma našli v Rusiji. Slednja je nepresenetljivo s prstom pokazala na Zahod.
Včerajšnji članek časnika New York Times sicer ni postregel z nobenim novim podatkom, ki bi dodatno osvetlil dogajanje v tistih dneh pred eksplozijami. Še manj je postregel s kakšnim dokazom, na podlagi katerega bi si bilo mogoče ustvariti bolj celovito sliko o tem, kako in kdaj so storilci sabotažo izvedli. Gre zgolj za navedbe njihovih virov, da za njo najverjetneje stoji proukrajinska skupina, ki je ali pa ni povezana z ukrajinskimi oblastmi ali njihovo varnostno službo SBU. Ukrajinska vlada je kakršno koli vpletenost že ostro zanikala. Viri, ki jih navaja časnik, naj bi hkrati poudarili, da v njihovem poznavanju okoliščin sabotaže obstajajo še »velike vrzeli,« pri čemer naj si ne bi bili enotni, kako prepričljive so sploh te zaupne informacije, s katerimi razpolagajo.
Čeprav večina uradnikov še vedno meni, da mora zaradi kompleksnosti operacije za sabotažo stati državni akter, pa po poročanju časnika Washington Post nekateri drugi opozarjajo, da seznam osumljencev ne bi smel vključevati le držav, ki razpolagajo s podmornicami s posadko in ustreznim znanjem za tovrstne podvodne operacije.
Nemci precej bolj konkretni
Nemške oblasti so bile medtem v odzivu na navedbe ameriških obveščevalcev precej skope. Po njihovih navedbah je preiskava, ki je v rokah državnega tožilstva, še v teku, končne ugotovitve pa tako še niso znane. So pa z novimi, a precej bolj konkretnimi podatki včeraj postregli nemški mediji. Po poročanju časnika Die Zeit ter radiotelevizij ARD in SWR so nemški preiskovalci identificirali plovilo, čoln oziroma jahto, ki je bila vpletena v sabotažo. Slednjega naj bi šest oseb najelo pri podjetju z ukrajinskimi lastniki in sedežem na Poljskem. Šlo naj bi za pet moških in eno žensko, ki so uporabljali ponarejene potne listine, njihovo državljanstvo pa ni znano. Na tem čolnu, ki naj bi 6. septembra, torej 20 dni pred eksplozijami, izplul iz nemškega Rostocka, so po poročanju nemških medijev našli sledi eksploziva. »Sledi vodijo v Ukrajino, a preiskovalci še niso našli nobenih dokazov o tem, kdo je odredil uničenje,« so zapisali pri Die Zeit.
Nemško državno tožilstvo je danes potrdilo, da so plovilo, ki ga sumijo vpletenosti, preiskali med 18. in 20. januarjem. Sumijo namreč, da je plovilo tovorilo eksploziv, uporabljen pri sabotaži na plinovodih. Obenem so opozorili pred prehitrimi zaključki pri iskanju odgovornosti za sabotažo. Tiskovna predstavnica državnega tožilstva je pojasnila, da zasežene predmete še preiskujejo, prav tako še vedno ugotavljajo identiteto in motiv osumljencev. Odzval se je tudi nemški obrambni minister Boris Pistorius, ki je poudaril, da je za kakršne koli obtožbe prezgodaj. Po njegovih navedbah je povsem možno, da je šlo za tako imenovano operacijo pod lažno zastavo (false flag), na podlagi katere bi krivda za sabotažo padla na Ukrajino. Kot je sicer opozoril odgovorni urednik časnika Die Zeit Holger Stark, med njihovim poročanjem in poročanjem časnika New York Times obstaja pomembna razlika. Medtem ko se slednji opirajo na vire iz obveščevalnih služb, se po navedbah Starka nemški mediji opirajo na podatke iz preiskave Zveznega kriminalističnega urada (BKA), ki v veliki meri temeljijo na forenzičnih dokazih. Sledi eksploziva naj bi odkrili na mizi v kabini plovila, ekipa šestih oseb pa naj bi bila sestavljena iz dveh potapljačev, dveh pomočnikov, zdravnika in kapitana. »Trenutno ni dokazov o neposredni vlogi ukrajinske vlade. Vpletenost politike je špekulacija,« je še poudaril Stark.
Veliko vprašanj
Glede zadnjih novosti je medtem veliko pomislekov izrazil danski analitik Oliver Alexander, ki je na podlagi javno dostopnih virov v veliki meri ovrgel že tezo ameriškega novinarja Hersha. Alexander, ki sam proučuje povsem tretjo možnost, in sicer, da je pri eksplozijah v resnici šlo za splet okoliščin in posledičnih ravnanj ruskih oblasti, se sprašuje, zakaj bi skupina eksploziv nastavila na mestih na obeh plinovodih, ki so med seboj oddaljena šest, v enem primeru pa celo 80 kilometrov. Hkrati ga bega, zakaj je do eksplozij prišlo le na treh od štirih cevi, ki skupaj tvorijo Severni tok 1 in 2. Če so namreč Ukrajinci želeli onemogočiti dobavo nafte po teh plinovodih, bi bilo smiselno, da uničijo še četrto cev. Obstaja možnost, da jim je pri četrti cevi spodletelo, a bi to po njegovih navedbah pomenilo, da je tam še vedno mogoče najti podstavljen eksploziv, ki ni eksplodiral, pri čemer pa zaenkrat ni nobenih dokazov, da bi danske ali švedske oblasti to možnost preverjale. Alexander ima še kopico drugih vprašanj, povezanih s količino eksploziva in s tem povezano logistiko. Danski in švedski preiskovalci so namreč v preteklosti navedli, da je bilo v eksplozijah - skupno je plin uhajal na štirih mestih - na vsakem posameznem mestu uporabljenega približno 450 kilogramov eksploziva, zdaj pa se sumi, da so tega tja prepeljali z najetim čolnom oziroma jahto, da torej v sabotažo ni bila vpletena večja ladja.
Kot vseskozi opozarjajo tako nemški kot danski in švedski preiskovalci, bo treba za kakršne koli konkretne ugotovitve počakati do zaključka vseh preiskav, a dejstvo ostaja, da dokončni odgovori morda nikoli ne bodo znani. So pa zadnje informacije vsaj nekoliko odprle vrata možnosti, da bi lahko za sabotažo stal akter, čigar vpletenost ne bi bila po volji zahodnih zaveznikov. Ta možnost je vedno obstajala, tako imenovani Zahod pa se bo moral z njo soočiti.
