Tomaž Čufer se je tudi na letošnji božič odpravil v njihovo tovarno v Podnartu. Niti v sanjah si ni predstavljal, da se bo na tak lep sončen dan, kot iz pravljice, v delavnici odvila grozljivka, vredna samega Alfreda Hitchcocka, zaradi katere bi se skoraj znašel na drugem svetu. Na zdravljenju v ljubljanskem UKC si krajša čas in lajša bolečine s pisanjem, ki je nadvse iskrivo in duhovito.
»Delal sem v notranji delavnici, da sem malo pospravil, potem pa začel z izdelavo vodne stene, v kateri se dvigujejo mehurčki, ki skupaj z barvno LED-osvetlitvijo naredijo zanimiv svetlobni učinek. Med delom sem zagnal linijo za proizvodnjo nadomestka šote,« začenja svojo pripoved. Tomaž je namreč med prvimi v EU nabavil stroj in sestavil celotno avtomatsko linijo za proizvodnjo nadomestkov šote. Delo mu je tisti dan šlo dobro od rok in proti večeru se je že pripravljal, da bo podstavek vodne stene s šobami zalil z epoksidno smolo in vanjo potopil polikarbonatno celično ploščo, ko se je odločil mimogrede še pogledati linijo za šotni nadomestek. Dozator, kamor nasujejo lubje, je želel napolniti, da bi stroj lahko delal še nekaj ur po tem, ko bi on že odšel. »Napolnim dve polni nakladalni žlici v dozator, tretjo pa naslonim na rob, da se bo lubje samo vsulo vanj, ko se ta izprazni. A glej ga zlomka! Prvič v zadnjem mesecu je tekoči trak v dozatorju spodrsnil, kar pomeni, da je bila masa nasutega lubja pretežka. Ni mi preostalo drugega, kot da začnem ročno z lopato vrivati lubje v krožno frezo, ki ga vleče iz tekočega traku v dozatorju na druge dozirne trakove. Premečem že kak kubični meter, pa trak še vedno podrsava. Ker nisem več dosegel lubja od zunaj, sem zlezel v dozator in ga premetaval proti frezi. Tako je šlo več kot pol ure, ker sem premetal samo toliko lubja, kot ga trak lahko prenese do stroja.«
Le trenutek nepazljivosti pa je povzročil dramo. »Ko se je trak končno premaknil, nisem uspel pravočasno odmakniti noge. Čeprav sem to počel že mnogokrat, je bil tokrat odločilen centimeter ali dva in nož freze, ki vleče material, me je zagrabil za čevelj, drugi nož za hlače, tretji se je zaril v meso in v sekundi sem bil v brezizhodnem položaju.«
Njegova leva noga je bila cela v frezi, ki se je za trenutek ustavila, ker se je lubje nasulo mimo senzorja. Takrat je Tomaž dobil za nekaj sekund možnost, da bi se izvil iz jeklenega prijema, a ni šlo, niti za centimeter. Kmalu se je freza spet zavrtela. »Čutil sem nože, kako me režejo in vlečejo noter. Takrat sem se sprijaznil, da je to to. Obupano sem poskusil z lopato ugasniti vmesno grebenasto stikalo, ki je kake dva metra desno. Ni mi uspelo, saj ga še z roko težko obrnem.« Ker pa je bil takrat že toliko pod vplivom adrenalina, novih rezov niti ni več čutil. Z zadnjimi močmi je še enkrat poskusil ter s pomočjo lopate in senzorja ustavil jeklene zobe. Potem pa je začel mrzlično iskati telefon v levem žepu svojih hlač. »Najprej me spreleti misel, kaj če je freza telefon že iztrgala iz žepa, druga misel je bila, da je običajno ob osmih zvečer telefon že prazen, tretja pa, da je sreča, da nam je pred dvema tednoma Telekom zamenjal repetitor, kajti ravno v delavnici in jedilnici prej ni bilo signala. Kako ti misli hitro potujejo tik pred smrtjo. Vse tole se je moralo odviti v kakih 20 ali 30 sekundah,« se spominja.
Pomoč
Takole je sam opisal ključne trenutke: »Z levo roko brskam po lubju, moji nogi, žepu in, sreča, primem za telefon. Nisem imel oblečenih delavskih hlač, ampak moje lepe Ralph Lauren in telefon je bil v zgornjem žepu. Prižgem ga in vidim, da imam še štiri odstotke, to včasih pomeni en klic ali še to ne. Telefon je tri leta star Samsung Note in porabi energije kot en mali tesla. Z desno roko balansiram lopato, da ne bi odkril senzorja – še en zagon freze in ode mi bogastvo med nogami in še vse drugo, ter škilim na telefon: koga poklicati? Sodelavec Tadej je oddaljen 200 m, čez progo. Njegov odziv je nekje 25-odstoten, čeprav ga je zadnje čase izboljšal, ker pričakuje prvega prestolonaslednika, in v tem primeru nikoli ne veš, kdaj je 'tisti' ženin klic, zato je bil zadnje čase bolj dosegljiv. Sin Jan ima 80-odstotni odziv, a je vprašanje, kako bi bilo na božični dan. Na 112 se tudi včasih dolgo ne oglasijo, pa še vedeli ne bodo, kje sem, če se mi ugasne telefon. V sekundi se odločim za Tadeja, tudi signal je bil v redu, tako da moram spet pohvaliti naš Telekom, da me v življenju ni velikokrat pustil na cedilu, in ko je bilo najpomembnejše, tudi ne. Tadej se po pol minute oglasi in jaz bruhnem plaz besed, pa da naj brž pride mimo in ugasne stroj, ker me je ujel med nože. Ker je telefon še kazal življenjske znake, pokličem še 112. Po krajšem zvonjenju se oglasi operater, ki mu hitro naročim reševalno ekipo prve pomoči v Podnart. Na njegovo vprašanje, kaj pa gasilci, samozavestno odgovorim, da jih verjetno ne potrebujem, ker bo Tadej odfleksal osovino in me bodo reševalci odpeljali malo zakrpat na Jesenice in to bo to. Medtem pridirka Tadej z avtom direkt pred mašino in takrat mi prvič malo odleže. Ko izklopi stroj, mu naročim, naj vzame fleksarco in podaljšek. Najprej naj odmontira motor s freze, da jo odvijeva nazaj, jaz pa se bom potegnil ven. Medtem opazim, da je moj čevelj pred mano, v dozatorju, med nogami, hočem ga pobrati in zgrožen občutim, da sem prijel za svojo peto. Zmrazi me. Tadej zajamra, da tega ne more gledati, pa še orodje mu nekaj nagaja.« Postalo mu je jasno, da s Tadejem situaciji ne bosta kos, ker je bila noga navita okoli freze, prerezana z noži, in bosta potrebovala gasilce. »Spet je bil nekdo na moji strani, saj je operater z 112 vseeno poklical podnartske gasilce. Prišli so skoraj sočasno z reševalnim vozilom, v osmih minutah, bravo vsi. Še nikoli nisem bil tako vesel sirene in modrih lučk kot tokrat.«
Izpostavljeno
Trajnost v papirni industriji
Kup naključij
Vse to se je zgodilo v samo 20 minutah in Tomaž razmišlja, da če samo en pogoj ne bi bil izpolnjen, ne bi mogel opisovati svojega ponovnega rojstva. »Namreč, vsak dan med tednom je moj telefon po 17. uri prazen, če ga vmes ne napolnim. Pred štirinajstimi dnevi na tem mestu ni bilo mobilnega signala. Še enkrat hvala Telekomu za nov repetitor. Hvala tudi Tadeju, da ne upošteva blesavega odloka o pravici do odklopa. Moj drugi klic bi bil lahko že v prazno. In hvala, da je operater na 112 vseeno poklical naše gasilce. Tudi temu moram poslati paket maminih piškotov,« našteva naključja, ki so mu pravzaprav rešila življenje.
Ali sem v peklu?
»Do tod sem nekako preživel z grenkim zavedanjem, da se bom poslovil od leve noge,« pravi. Ker je adrenalin že počasi popuščal in so bile bolečine nepopisne, so ga reševalci odrešili s protibolečinskimi sredstvi in pomirjevalom. »Pot v klinični center je bila totalna dekonstrukcija moje zavesti. Bil sem atom, ki z nadsvetlobno hitrostjo potuje po rekah rumene lave, totalni vlakec smrti z edinim občutenjem, da je to konec. Trušč, bliski, vrtoglavica, dokler na koncu nisem prispel v žareč tunel – ta se je izkazal za sprejemnico v UKC. Glasno vpitje, naj se sprostim, kdo sem, moje ime ... Takrat sem premišljeval, kako v peklu poznajo moje ime. Vmes sem seveda zaradi omame povsem pozabil, zakaj sem tu.« Slišal je še, da se kirurgi pogovarjajo, kaj bi lahko naredili, in da je noga tako zelo poškodovana, da jo bo verjetno treba odrezati, a so mu obljubili, da bodo naredili vse, kar je v njihovi moči. Potem ga je zmanjkalo.
Hvaležen
»Ob približno 3. ponoči se ves omotičen zbudim. Nekdo mi razlaga, kaj so mi naredili, pa nič ne razumem. Sem ateist, a kljub temu nisem bil čisto prepričan, na katerem oddelku sem pristal, ali spodaj pri Luciferju ali kakšno nadstropje više. Povedali so mi, da mi dajejo antibiotike, ker sem bil ves od dreka – zmletega lubja, ki je videti kot gnoj. Zaspal nisem več, noga me je kljub temu bolela, torej se je mora nekaj še držati, sem pomisli. Ko so me pripeljali v sobo, sem počasi potegnil rjuho proti sebi in zagledal celo hiško na koncu noge in zadaj svoje prstke, ki gledajo iz nje. Kaj vse ti lahko privabi solze v oči? Pogled na grde, umazane nohte in krvave prstke. Takrat mi je končno odleglo in sem se sprostil vznak na posteljo. Naslednji dan je bil praznik državnosti, bolniške sestre so prijazno skrbele zame, v petek pa me je obiskal zdravnik.« Povedal mu je, da bo potrebno še kar nekaj operacij, ker mu na nogi manjkajo mišice in koža, ki jih bodo presadili iz drugih delov telesa. Okrevanje bo še dolgo, saj bo v bolnišnici ostal vsaj še dva meseca. Ampak kaj je to proti dejstvu, da mu je življenje dalo še eno možnost in se je ponovno rodil, pravi, od srca hvaležen vsem, ki so mu v najbolj kritičnih trenutkih priskočili na pomoč.
Več zanimivih vsebin iz revije Jana lahko prebirate tudi na spletu.
