Kako delujejo črpalne elektrarne?
Črpalna elektrarna so neke vrste »zelene baterije« in shranijoviške električne energije, ki jo proizvedejo vetrnice in sončne elektrarne, nato pa jo ob brezvetrju in oblačnem vremenu ali ponoči vrnejo v električno omrežje s prelivanjem vode čez turbine iz zgornjega v spodnji akumulacijski bazen. Čeprav za svoje delovanje porabijo več električne energije, kot je oddajo, pa vendarle pripomorejo k premoščanju ključnega izziva zelenega prehoda; prispevajo k hrambi električne energije za obdobja, ko skupnost to energijo potrebuje.
Projekt, ki ga bo izvedla družba Dravske elektrarne Maribor, ki je del Skupine HSE, je umeščen v Nacionalni energetsko- podnebni načrt in predstavlja enega izmed ključnih členov, na katerem bo temeljil nacionalni zeleni prehod. ČHE Kozjak bo letno proizvedla 700 gigavatnih ur električne energije. Njena instalirana moč bo 2x220 megavatov. Njen sestavni del je akumulacijski bazen s tremi milijoni kubičnih metrov vode. Na elektroenergetsko omrežje bo bila povezana preko daljnovoda (2x400 kV), ki ga bo po izgradnji v upravljanje prevzela družba ELES. Objekt se bo raztezal na skupni površini 280 hektarjev in je skupaj z daljnovodom že umeščen v državni prostorski načrt S svojim delovanjem ne bo le olajšala zelenega prehoda, prispevala bo tudi k večji stabilnosti omrežja in energetski varnosti Slovenije in državljanov. Po pridobitvi integralnega gradbenega dovoljenja naj bi se pripravljalna dela začela leta 2026, gradnja pa leta 2027.
Toda nobena črpalna elektrarna ne more odigrati svoje vloge brez daljnovoda, ki je njen ključen sestavni del.
Zakaj kabli niso speljani pod zemljo?
Med prostorskim umeščanjem daljnovoda in elektrarne je bila izvedena presoja vplivov na okolje, ki je razkrila, da daljnovodi zgolj na videz bolj posegajo v prostor kot kablovodi (kabli, ki potekajo pod zemljo), dejansko pa je vpliv daljnovoda in tudi poseg v prostor bistveno manjši kot vpliv kablovoda; po presoji pristojnih državnih organov je kabliranje v tem primeru nesprejemljivo.
Ni zanemarljivo, da v slovenskem 400 kV prenosnem omrežju še nikoli ni bilo položenega 400 kV kabla in zato tudi ni praktičnih izkušenj z delovanjem takega kabla. Nedvomno pa vemo, da je obvladovanje obratovanja pri kablih tehnično izjemno zahtevno – in prav zagotavljanje zanesljivosti obratovanja je ključna naloga daljnovodnih povezav (oziroma njihovega operaterja). V primeru kabliranja bi (lahko) nastajale prenapetosti, ki pa lahko povzročijo kratke stike in trajne poškodbe. Zlasti za 400 kV vode velja, da morajo biti izjemno zanesljivi, saj jih uporabljamo tudi za meddržavne povezave.
Kabel, ki bi povezoval elektrarno, bi prav tako moral biti vkopan najmanj 1,5 metra globoko in bi potekal po 18 metrov široki varovani trasi podobni plinovodu, ki ne prenese velikih obremenitev s težkimi stroji, tudi obdelava zemlje na njej mora biti izredno plitka in omejena. Vse to viša stroške investicije. Gradnja kablovodov na 400 kV vodih je približno sedemkrat dražja od gradnje daljnovodov, zato so ti omejeni na krajše odseke predvsem v urbanih področjih. Slovenija v tem pogledu ni izjema; dansko ministrstvo za energijo je že pred štirimi leti odločilo, da bodo vsi načrtovani 400 kV vodi postavljeni kot daljnovodi.
