Vila Zmaga Jelinčiča, prvaka Slovenske nacionalne stranke (SNS), ki ima v njej tudi svoj sedež, je v prostorskih aktih Mestne občine Ljubljana (MOL) namenjena za rušenje.
To so nam v petek, po dveh tednih čakanja na odgovore, potrdili na ljubljanski občini, ki jo vodi Zoran Janković. Nepremičnina, ki jo želi Jelinčič prodati za tri milijone evrov, je namreč na območju Tobačne in spada med objekte, za katere je po veljavnih prostorskih aktih predvidena odstranitev. Tega Jelinčič ne more več preprečiti. Zakaj ne? Ker je bil kot lastnik vključen v pripravo akta, odgovarjajo na občini.
Zgodba o Jelinčičevi vili tako dobiva novo razsežnost. Že v začetku februarja smo razkrili, da želi Jelinčič vilo v Ljubljani prodati, ker denar od kupnine potrebuje za poplačilo zahtevka svoje nekdanje soproge Monike Zupanc. Ta je danes uradna lastnica njegove hiše z bazenom v Žusterni pri Kopru, kamor se želi Jelinčič preseliti. Če mu torej vile v Ljubljani ne bi uspelo prodati, bi lahko dokončno ostal tudi brez hiše v slovenski Istri.
Toda po prostorskih aktih, ki jih je MOL sprejela leta 2009, vila ne stoji več na stavbnem zemljišču, saj je to namenjeno gradnji nove ceste. Gre namreč za območje, na katerem je predvidena gradnja devetih stolpnic s 600 stanovanj, hotela ob križišču Tivolske in Tržaške ceste, velike podzemne garaže s 3600 parkirnimi mesti ... Tu čez bi tako potekala cesta, prek katere bi stanovalci novih stolpnic dostopali do Tivolske ceste.
Takrat nam je Jelinčič precej suvereno zatrjeval, da o tem ne ve ničesar. »Vse je v najlepšem redu. Cesta gre mimo hiše. Verjetno vi več veste od mene,« nam je zatrdil. Toda po naših informacijah je za nov status zemljišča izvedel, ko se je pripravljal na prodajo hiše. Kako je torej mogoče, da je bil kot lastnik vključen v spremembe prostorskih aktov, kot so nam zatrdili na ljubljanski občini?
Jelinčičevi načrti se podirajo
V vsakem primeru so Jelinčičevi načrti za zdaj padli v vodo. »Hiša se lahko ohrani, ni je nujno treba porušiti. Toda lastnika čaka dolga pravna pot. Bistveno je, kako dokazati, kdaj je za to izvedel in ali je morda zaradi tega zamudil kakšne roke,« nam je že pred časom potrdil sogovornik iz urbanističnih krogov, ki ni želel biti imenovan. Jelinčič je sicer zatrdil, da je vilo prvič prodajal že v letih 2017 in 2018, a posla ni izpeljal, ker je zanjo želel tri milijone evrov, nepremičninska agencija pa je ceno določila pri 1,35 milijona evrov. »Toliko je vredna samo parcela, brez hiše,« je poudarjal Jelinčič. Ali res takrat ni vedel, da njegova parcela ni več stavbna?
Gre sicer za vilo, s katero je bila povezana ena od Jelinčičevih afer. Po poročanju več medijev mu jo je namreč leta 2000 prenovil SCT, nekdaj največji slovenski gradbinec, ki ga je vodil pokojni Ivan Zidar. Takrat je staro ljubljansko vilo z rumeno fasado spremenil v postmoderni objekt s približno 400 kvadratnimi metri površine, tremi nadstropji in več terasami. Šlo je za projekt, že takrat vreden 300 tisoč evrov. Ali in kako ga je Jelinčič plačal, nikoli ni bilo znano. Zanj nikoli ni najel posojila, ki bi ga zavaroval s hipoteko na vili.
To je bilo prav v času, ko se je SCT z italijanskim Grassettom boril za zmago na razpisu za gradnjo trojanskega avtocestnega predora. Tedaj je Jelinčič postavljal poslanska vprašanja, v katerih je ščitil »ustavne pravice SCT«, napadal Italijane in takratno vlado Janeza Drnovška. Že takrat je bil Jelinčič v političnih krogih znan po trgovanju s poslanskimi vprašanji in glasovi. Nato je v začetku leta priznal, da je SCT sodeloval pri prenovi. Natančneje, za njegovo vilo je naredil fasado. Zidar je sicer na zaslišanju pred parlamentarno preiskovalno komisijo zatrjeval, da SCT nobenemu poslancu ni ničesar gradil in da z nikomer ni podpisal pogodbe.
Boj za premoženje
Istega leta je Jelinčičeva takratna soproga, sicer javna uslužbenka, zaposlena na ljubljanski občini, na dražbi kupila zemljišče ob obalni cesti, ki povezuje Koper in Izolo. Za 2200 kvadratnih metrov zemljišča je odštela 576 tisoč evrov oziroma slabih 300 evrov za kvadratni meter. Denar, ki ga je Moniki Zupanc podaril za nakup parcele na Primorskem, naj bi Jelinčič po lastnih besedah dobil s prodajo tretje največje zbirke jugoslovanskih bankovcev na svetu in rimskih srebrnikov.
Kmalu zatem, leta 2012, je Jelinčič prejel 25 tisoč evrov denarja od podjetja, ki naj bi bilo vpleteno v domnevno pranje denarja, s katerim naj bi oblast v Azerbajdžanu podkupovala politike v Evropi. Jelinčič je bil opazovalec tamkajšnjih volitev, njegova soproga pa članica delegacije MOL, ki je leto dni zatem obiskala Azerbajdžan. Jelinčič se je branil, da je denar prejel za ruski prevod knjige Ukana slovenskega avtorja Toneta Svetine, a te izdaje v javno dostopnih virih ni mogoče najti.
Od oktobra 2021 je sicer na polovici nepremičnine v Ljubljani vpisana plomba zaradi tožbe oziroma spora z nekdanjo soprogo. Ta namreč zahteva polovico skupnega premoženja v vrednosti 3,3 milijona evrov. Jelinčič je prepričan, da ji pripada le en odstotek tega premoženja, 99 odstotkov pa je njegovih. Proti njej je zato vložil tožbo, s katero je zahteval vračilo denarja, ki ji ga je podaril za nakup parcele na Primorskem.
