Na Tinderju, ki je namenjen vsem spolnim usmerjenostim, si uporabnik naredi profil s svojimi fotografijami in podatki, kot so starost, lokacija in hobiji. Obvezna je navedba svojega spola in spola oziroma spolov, ki nas zanimajo. Nato je na vrsti tako imenovano podrsavanje (swiping): Tinder prikazuje profile drugih uporabnikov, mi pa podrsamo v levo, če nam oseba ni všeč, in v desno, če nam je. Samo če se dva uporabnika ujameta, torej drug drugega podrsata v desno, si lahko začneta dopisovati in se dogovorita za prvi zmenek. Ali je nekomu sploh vredno kaj napisati, se je torej treba odločiti na podlagi nekaj slik in besed, ki jih je ta vključil v svoj profil.
Druge aplikacije za zmenke delujejo podobno, z nekaterimi razlikami. Tudi na Bumblu se je najprej treba ujeti, prve pa lahko pišejo samo ženske (to velja samo za ujemanje med nasprotnima spoloma). Hinge vsakemu uporabniku postavi vrsto vprašanj, nato pa mu na podlagi tega ponudi ljudi s podobnimi odgovori. Na Grindru, ki je namenjen predvsem moškim, ki iščejo moške, je mogoče pisati komurkoli, brez predhodnega ujemanja. Ženski različici Grindra sta na primer HER in Scissr, na vseh teh aplikacijah pa so dobrodošli tudi transseksualci, nebinarne osebe in drugi, ki se ne identificirajo kot cisspolne osebe (ujemanje spola, pripisanega ob rojstvu, s spolno identiteto).
Ženskam je lažje (in težje)
Znano je, da je ženskam na Tinderju lažje, saj moški veliko pogosteje podrsajo v desno. Eden od poglavitnih razlogov za to je število moških na Tinderju, pomenijo kar tri četrt uporabnikov. Drugi razlog je, da so ženske bolj izbirčne, tudi če iščejo samo zabavo za eno noč in ne resnega partnerja. Na Norveški univerzi za znanost in tehnologijo so leta 2019 izvedli raziskavo, v kateri so ugotovili, da samo 25 % uporabnikov Tinderja tam išče resno zvezo (60 % udeležencev raziskave je bilo ženskega spola).
Večina aplikacij za zmenke ponuja plačljivo različico, Tinder jih ima več. Plačujejo jih predvsem moški, medtem ko jih ženske običajno ne. Tinder Gold in Tinder Platinum uporabnikom na primer omogočata, da vidijo ljudi, ki so jih všečkali, kar zadevo olajša. Moji moški kolegi se običajno pritožujejo nad tem, kako težko se je s puncami ujeti in jih zaplesti v pogovor, mojim kolegicam pa se zdi zelo težko najti nekoga, s katerim se je mogoče normalno pogovarjati. »Večkrat sem si naložila aplikacijo, ampak sem jo po enem tednu vedno izbrisala. To podrsavanje in gledanje slik se mi zdi tako neosebno, skoraj kruto. Potrebnega je veliko dela in sreče, da najdeš nekoga, ki išče kaj drugega kot seks,« je rekla Taja (30).
Umetne povezave
Heteroseksualne ženske na Tinderju in moški na Grindru se pritožujejo nad poslanimi eksplicitnimi slikami, za katere sogovornika niso prosili, nad zahtevami po golih slikah in nad očitnimi seksualnimi namigi in vabili, še preden so človeka sploh videli v živo. Večina žensk, s katerimi sem se pogovarjala, se drži pravila, da mora biti prvi zmenek na javnem mestu. Tinder uporabljajo tudi mladoletniki, čeprav je zahtevana minimalna starost 18 let. Uporabnike je mogoče prijaviti zaradi prenizke starosti, nadlegovanja ali neprimernega obnašanja (tako kot na Instagramu ali Facebooku), vendar aplikacija tega ne kontrolira učinkovito, kar je težava tudi na drugih družbenih omrežjih.
Po podatkih Business of Apps (medij, specializiran za aplikacije) ima Tinder več kot 75 milijonov aktivnih uporabnikov, 60 % je mlajših od 35 let.
Ker se na Tinderju večinoma spoznava tujce, se je marsikomu lažje obnašati drugače, kot se sicer. »Nekateri se zaradi tega delajo, da so nekaj, kar v bistvu niso,« pravi Anita (28), uporabnica Tinderja, ki je v pol leta prejela več kot 3000 všečkov; večine profilov si sploh ni ogledala, ker jih je bilo preveč. Ker na aplikaciji ni skupnih prijateljev, sodelavcev ali sošolcev, ki bi si lahko kaj mislili, je lažje iznenada nehati odpisovati, zlasti po enem ali nekaj zmenkih (v angleščini ghosting). Lažje je tudi napisati ali poslati kaj neprimernega. »Vse je nekako umetno, jasno je, da oba nekaj pričakujeta. Saj lahko spoznaš super ljudi gor, ampak se moraš najprej prebiti skozi 95 % balasta,« meni Miha (29), uporabnik Tinderja in Grindra.
Strah, da bomo kaj (koga) zamudili
Več uporabnikov opaža tudi, da Tinder pomaga ustvarjati tako imenovani FOMO (fear of missing out), torej strah, da bomo kaj zamudili, običajno priložnost za nekaj boljšega. To je občutek, ki je pri mlajših generacijah pogost; zdi se nam, da imamo nešteto možnosti in izbir. Težko se nam je odločiti, kaj bomo študirali, kaj bomo delali, kje bomo živeli; imamo veliko več svobode pri izbiranju kot generacije pred nami. Tako je tudi v digitalnem svetu: Netflix nam ponuja ogromno filmov in nanizank, na Spotifyju lahko poslušamo katerokoli skladbo, skoraj vsako knjigo lahko v trenutku kupimo na internetu. Na družbenih omrežjih smo ves čas izpostavljeni temu, kar počnejo drugi, in to nam daje občutek, da bi tudi mi morali poskusiti kaj drugega, boljšega. To je na Tinderju še posebno vidno.
»Tudi če spoznaš koga, s katerim se imaš na zmenku dobro, še naprej gledaš druge profile, ker se ti zdi, da boš mogoče spoznal koga še boljšega,« je povedal Klemen (29). »Težko se je zadovoljiti s tistim, kar imaš.« Sicer mu je jasno, da je to lažni občutek, saj dejstvo, da je na Tinderju veliko ljudi, še ne pomeni, da se boš z njimi ujel, šel na zmenek in da se bo iz tega kaj razvilo. Klemnu se zdi, da Tinder in druge aplikacije kvarijo resnično intimnost med ljudmi, saj je za globljo povezavo potrebnega več časa, ki si ga mnogi ne vzamejo več. Vseeno pa se mu zdi velik plus to, da se za iskanje potencialne kandidatke za zmenek ali kaj drugega porabi veliko manj časa kot v realnem življenju, na primer na kakšni zabavi, kjer je treba ugotoviti, ali je oseba samska, zainteresirana, ali imata sploh kaj skupnega. Konec koncev so ljudje na Tinderju z razlogom, pa naj bo ta bolj romantične ali bolj seksualne narave.