Rdečelasa Saša je zelo zanimiva ženska. Prijetna, topla, duhovita, uživa v življenju in svojem delu, za katero je prejela kopico nagrad doma in v tujini. Zagotovo je imel najbolj znan priimek v nekdanji skupni državi zanjo tako prednosti kot slabosti. Zaradi njega se je vedno in v vsem trudila stokrat bolj in dajala vse od sebe. Starša sta se trudila, da bi njej in bratu Andreju omogočila čim bolj normalno otroštvo. Vzgajala sta ju tako, da nista štrlela iz povprečja, in tako je tudi sama vzgajala svojo hčer Saro. Velikokrat se nasmeji napačnim namigovanjem ljudi, da jo je od ene do druge šole vozil šofer s službenim avtom. To preprosto ni res. Tako ena kot druga šola sta bili zelo blizu njihovega stanovanja in je v obe hodila kar peš. Starša sta poskrbela, da se razen po znanem priimku ni razlikovala od drugih otrok, za kar jima je neskončno hvaležna. »Priimek je breme, ki ga ne bi znal nositi vsak. Jaz sem se v življenju naučila uravnotežiti prioritete in premišljeno hoditi proti svojemu cilju. V šoli sem bila vedno odličnjakinja, zato sem si vsake toliko lahko izprosila kakšno prosto uro, da bi bila z dedkom, ki je imel zelo zapolnjen urnik,« pripoveduje Saša, ki je s staršema in bratom živela v delu Zagreba z imenom Medveščak. Starša sta vrhunska strokovnjaka v svojih poklicih z zelo uspešnima karierama in zdaj seveda že nekaj časa upokojena. Še vedno živita v stanovanju, v katerem sta odrasla Saša in Andrej.
Vedno je bil prijazen in dobre volje
Saša ima na dedka Josipa Broza nepozabne spomine. »Čas, ki sem ga sama ali z družino preživljala z njim, je bil seveda odvisen od njegovih obveznosti. Poleti je imel več prostega časa, a se je tudi čez leto trudil, da smo se čim pogosteje videvali. Teh druženj nismo mogli nikoli načrtovati vnaprej, temveč so se zgodila, ko se mu je sprostilo nekaj dni, ali pa je preprosto poklical mojega očeta Miša in poslal po nas avto. Bil je zelo šarmanten in duhovit in takšnega sem si zapomnila. Tudi v poznih letih ni imel energije starca, temveč človeka, ki ljubi življenje. Znal je poslušati, kar je zelo redka vrlina. Še posebej iz perspektive današnjega odtujenega in površnega sveta. Tito se v komunikaciji ni nikoli postavljal nad človeka, s katerim se je pogovarjal. Sploh če upoštevamo, da ni imel formalne izobrazbe, temveč se je vse življenje sam učil, zato pa je bilo zanj zelo pomembno naše šolanje,« pripoveduje Saša, ki je vzporedno obiskovala osnovno šolo in šolo klasičnega baleta, zato prostega časa skorajda ni imela. Tito je rad nagrajeval njene uspehe v šoli. V stanovanju njenih staršev je še vedno pianino Yamaha, ki ji ga je podaril, na Brionih pa že desetletja turiste zabava njen papagaj Koki.
Saša se ne spominja, da bi dedka kadarkoli videla napetega, jeznega ali slabe volje. »Očitno je znal dobro kanalizirati in preusmerjati breme svojega poklica od časa za družino. Samo enkrat, in to ravno v rezidenci na Brdu pri Kranju, ki mi je bila od vseh najljubša, je sredi večerje vstal od mize in nekam odšel. Dolgo ga ni bilo, zaključili smo večerjo in čakali, da se vrne. V nekem trenutku sem vstala in ga šla iskat. Našla sem ga sedečega v mali kinodvorani, ko je gledal vestern, pil viski in kadil cigaro. Povabil me je, naj sedem, čeprav me vesterni niso nikoli preveč zanimali. Medtem ko je gledal kavboje, sem opazovala dim njegove cigare. Občasno je potreboval umik. Breme njegovih obveznosti je bilo zares velikansko. V njegovi družbi so bile pogosto tudi največje igralske zvezde tistega časa. Dedek je bil zelo inteligenten in je na Brione vabil točno tiste, ki so v tistem času polnili svetovne časopise. Vedel je, da bodo mediji poročali, da z njim na Brionih letujejo Sofia Loren z družino, Elizabeth Taylor, Richard Burton, Gina Lollobrigida in drugi, in da bo na ta način naša obala dobila neverjetno reklamo. To je bil zagotovo dober manever za razvoj turizma na otokih. Njegove zgodbe so bile polne anekdot o predsednikih, s katerimi je prijateljeval,« pripoveduje Saša, ki ima nepozabne spomine še na eno osebo – babico Herto, Titovo drugo ženo, ki ga je poznala na način, kot ga ni nihče drug. Do svoje smrti je do njega gojila ljubezen in neskončno spoštovanje.
Izjemna babica Herta
»Babica je bila izjemna ženska v vseh pogledih. V današnjem površinskem in potrošniškem svetu ni pretirano reči, da ni več ljudi, ki bi za svoje ideale dali tudi življenje. Herta je bila takšna. Neustrašna, močna, modra in pri vsem odločna. Moj oče je znal reči, da je to njena pruska narava – bila je skoraj vojaško dosledna. Lahko rečem, da je bila babica čudežna ženska. Od nje sem izvedela, da je bil moj dedek poliglot tako kot tudi njen oče. Da je imel fotografski spomin in da ji je kuhal v svojem malem apartmaju v Parizu v italijanski četrti. Ko ga je spoznala urejenega od nog do glave, v obleki, s klobukom, zloščenimi čevlji in zlato uro, je najprej mislila, da gre za kakšnega šarlatana ali vohuna in ne za resnega človeka, vodjo ilegalnega gibanja na čelu komunistične partije,« razlaga Saša in doda, da je bilo Hertino življenje ravno tako kot dedkovo zelo vznemirljivo. Prav filmsko. Vedno se je spraševala, kaj je gnalo mlado dekle iz visoke meščanske premožne družine, da se je odločila za revolucionarni aktivizem.
»Babica pa je imela tudi svojo toplo, mehko, nežno in šaljivo plat. A vedno se je trudila, da so bili trenutki igre in zabave tudi poučni. Vse, dokler je le lahko potovala, je živela na nekaj naslovih. Selila se je od prababice Priske, ki je živela v Mariboru, do svoje prijateljice Janje v Ljubljano, prišla je k nam v Zagreb, nato se je vrnila k mojim tetam v Beograd. Imela je neverjetno intenzivno energijo in vse do smrti je bila bistra, kot da ima 30 let. Ko ni mogla več potovati, sem jo obiskovala v Beogradu ali pa sva se dolge ure pogovarjali po telefonu. To so bili globoki in intimni pogovori. Od nje sem izvedela veliko stvari o svoji družini. Bila je precej asketska in ji ni bilo mar za stvari, ki jih imamo rade ženske. Ni marala šmink ali lepih oblek. Zato pa je strastno kupovala knjige in praktična darila. Ko je med zimskimi počitnicami prišla v Beograd, sva skoraj vsak večer šli v gledališče, na balet, oboževala je vso kulturo,« pove Saša, za katero sta angažma v SNG Maribor in režija Rdeče kapuce, odličnega besedila Maje Borin, ne samo profesionalni izziv, temveč tudi vrnitev k njenim slovenskim koreninam.
Na ulicah svoje mladosti
»To je bilo res sodelovanje, ki sem si ga dolgo želela, in sem neskončno hvaležna in srečna, da sem imela priložnost sodelovati z mariborskim gledališčem. Vzporedno z vajami za predstavo sem se vračala na kraje, kjer je živela moja prababica Priska Haas (rojena Schindler), na Maistrovo ulico 10. Prav na tem naslovu sva se s prababico lovili, in to celo nekaj tednov, preden je umrla. Drobna, vesela in v častitljivih letih, toda zelo gibčna. Obiskovala sem jo z očetom. Priska je bila popolno nasprotje babice Herte. Drobna in krhka ženica z nalezljivim nasmehom, toda tudi zelo skrivnostna. Tudi pradedek Heinrich Alexander Haas in prababica Priska sta bila rojena v Avstriji, Maribor pa sta izbrala za mesto, kjer bosta živela. Mestu sta dala veliko, saj je bil pradedek priljubljen mariborski odvetnik, prvi je v času Avstro-Ogrske monarhije, ko je bil uradni jezik nemški, Mariborčane branil v njihovem maternem jeziku. Govoril je kar 26 jezikov, vključno z esperantom, ki ga je v tem delu Evrope tudi osnoval. Izšolal se je na Dunaju in v Gradcu. Prababica ni imela posebne formalne izobrazbe, vendar se je ob dedku tudi izobrazila in je bila znana humanitarka, brezplačno je poučevala nemščino in esperanto. Žal je pradedek umrl relativno mlad, v Gradcu, Priska pa je do smrti živela v Mariboru, kamor se je preselila po vojni,« pove o svojih prednikih. Režiserko so, ko je bila še mlajša, veliko spraševali, od kod ji ljubezen do umetnosti. Enako vprašanje postavlja tudi svoji hčerki Sari, ki je magistrirala iz slikarstva na zagrebški akademiji za likovno umetnost in je zaposlena v ZKL (Zagrebškem lutkovnem gledališču) kot scenografka.
Umetniške korenine
Saša je zelo ponosna na Saro – z njo je poklicno sodelovala pri dveh predstavah. Za nadarjeno mlado umetnico so tudi že tri samostojne razstave. Poleg njiju je bil v družini še en odličen umetnik, ki je pustil sled v umetniškem življenju Maribora – Hertin dve leti starejši brat Silvio. Bil je vsestranski umetnik, še posebej pa se je izkazal v glasbi. Harmoniko je začel igrati pri štirih letih, violino obvladal že s šestimi, zelo hitro pa je postal tudi briljanten pianist. Pri 14 letih je začel dirigirati vojaškemu orkestru garnizona v Mariboru. Igral je dobesedno na vseh koncertih v gledališčih. Na dunajskem konservatoriju je študiral kompozicijo, vzporedno pa v Ljubljani še pravo. Umrl je zelo mlad, pri 24 letih, zaradi tuberkuloze. »Ko naju s Saro sprašujejo, po kom imava umetniški talent, se izgovoriva na Silvia. Ne glede s katere strani gledamo, sva zelo ponosni na najine prednike in verjameva, da bi bili tudi oni ponosni na nas. Pred nekaj leti, ko je začenjala svojo samostojno umetniško kariero, je Sara prevzela priimek svoje prababice Haas. Tako se je želela osvoboditi bremena priimkov Broz in Zidarić (kot se je pisala po očetu Ranku) ter stopiti na svojo pot. Seveda smo jo v družini vsi podprli. S to izbiro je počastila tudi svojo prababico. Za naju je priimek Haas enako pomemben kot Broz,« pravi Saša, ki se nikoli ni zanašala na svoj priimek, kot tudi nikoli ni imela »popusta« v karieri. Njeno stališče je od nekdaj zelo jasno – če si dovolj dober, okolica pa profesionalna in zrela, boš do dela prišel samo na temelju svojih rezultatov, ne pa zaradi priimka. Tako je usmerjala tudi svojo hčer. Hvaležna je, da sta skupaj preživeli pandemijo in se imeli krasno. To je bil čas samo zanju. Kmalu zatem se je Sara zaljubila in zdaj živi s svojim fantom. Seveda pa se zelo pogosto vrača k mami, s katero tudi veliko potujeta. Zanimajo ju podobne stvari in kraji in se zelo zabavata, kadar sta skupaj. Sara je zelo sproščena, njena mama pa precej bolj komplicirana in zahtevna. Teži k perfekcionizmu in je od malega vedela, kaj si želi. Žal ji je baletne sanje pokopala poškodba stopala na izpopolnjevanju na baletni akademiji Bolšoj Teatra, zato se je posvetila režiji.
»Gledališče je bilo od nekdaj prostor magičnega zavetja. Najraje delam predstave, ki ne odsevajo nujno vsega zla, ki nas danes obkroža. Realnost se lahko v gledališču udejanji tudi skozi univerzalne teme. Od nekdaj se mi je zdelo provokativno, da vse tisto, kar so največja imena dramske književnosti dajala skozi stoletja, sporočim v sodobnosti,« pove Saša, ki pogosto obiskuje Slovenijo, pa ne samo zaradi svojih slovenskih korenin – tudi po mamini strani družina njenega dedka Juliusa Kosinca izvira od tod, in sicer iz mesta Štore. Slovenija se ji zdi prečudovita, in ker daje goram in jezerom prednost pred morjem, vedno najde kraj, kjer se lahko sprosti in odpočije. Saša je hvaležna, ker sta jo direktor SNG Maribor Danilo Rošker in Aleksandar Popovski, umetniški direktor Drame SNG Maribor, povabila k sodelovanju. Med vajami se je sprehajala in spoznavala mesto. »Maribor je čudovit. Res je mesto po meri človeka. Urejen in poln raznovrstnih vsebin. Težko mi je bilo spakirati in oditi, saj sem se v zadnjih mesecih tu počutila kot doma, in v dom se vedno znova radi vračamo.«
