Humanitarko smo povabili na klepet, da bi jo bolje spoznali, saj veliko vemo o družinah, ki jim pomaga, malo manj pa o njej. Z veseljem se je odzvala povabilu in dejala, da se bo zelo rada pobliže predstavila Slovencem, saj do njih čuti veliko spoštovanje in odgovornost, ker ji pomagajo uresničevati njeno poslanstvo.
Kdo je Larisa Štoka?
Sem čisto običajen človek, ki mu je bilo zaupano posebno poslanstvo. To se udejanja z društvom Palčica Pomagalčica in dobrodelni škratki, s katerim sem posvečena bolnim in socialno šibkim otrokom ter njihovim družinam. To, da pomagam, me definira, je namreč del mene, moje narave. Odkar je društvo aktivno, moram reči, da je moje življenje dobilo nove barve. Če pa me vprašate, kdo sem po bolj zasebni plati, vam lahko odgovorim skozi to, kaj imam rada, kaj me osrečuje. To je zagotovo moj Mavri (Larisin življenjski partner Mavricij, op. p.), njegov sin, dva vnučka in naš zlati prinašalec Laik. Laik je sicer edini, ki me prenaša, ko spremljam kakšen šport, še posebej košarko, in ob tem strastno navijam, vsi drugi uidejo iz hiše. (smeh) Sem čustvena navijačica slovenskih košarkarjev in močno stiskam pesti zanje zdaj, ko igrajo na olimpijskih igrah. Včasih sem bila tudi sama športnica. Dolgo sem namreč trenirala odbojko in igrala v mladinski reprezentanci, zato zelo intenzivno doživljam naše športnike in njihova prizadevanja ter uspehe. Kdaj pa kdaj sem tudi nagajiva, vendar da bom taka, napovem vnaprej. (smeh) Ko sem nagajiva, sem sicer vedno na lep, spoštljiv način. Vem, da me ljudje dojemajo kot čutečo, milo, kot dobrohotno vilo, kar v resnici sem, vendar znam biti tudi odločna. Ko okoli sebe opazim krivice, sploh če zadevajo otroke, se spremenim v levinjo, se zavzamem zanje in tudi povem, kar je treba, tistemu, zaradi katerega nekaj ni v redu. Ko postanem takšna, še sama sebe presenetim, saj kot pravim, ni v moji naravi, da sem ostra. Je pač tako, da se me bolni in prikrajšani otroci dotaknejo in bi zanje premikala gore.
Pa saj jih.
Larisa Štoka s Palčico Pomagalčico dobrosrčne Slovence poziva, naj pomagajo dečku Urbanu iz Ljubljane. Potrebuje gensko terapijo, ki pa stane dva milijona evrov. Če pošljemo sporočilo z vsebino URBAN5 na 1919, bomo malčku poklonili 5 evrov. Poljubno vsoto pa lahko zanj doniramo tudi na tekoči račun SI56 0400 1004 7069 045. Koda namena: Urban.
Ja, jih. Veste, ni preprosto. Vedno sem se bala, ker sem čustveno krhka, da ne bom zmogla imeti tako bližnjega stika z bolnimi otroki, otroki v stiski. Ampak sem se zmotila. Mene namreč dvigujejo njihovi starši, ker nosijo v sebi toliko energije in moči. Pa kako ne bi zmogla, ko jih vidim tako pogumne in predane! In ko se objamemo, se med nami stkejo posebne vezi. Rada bi izpostavila, da sem jim vedno na voljo, sem jim luč na koncu predora, ampak vem, da če karkoli potrebujem, so tudi oni meni vedno na voljo.
Z družino živite v Kopru.
Zadnjih 12 let, odkar sva z Mavricijem skupaj, sem pri njem v majhni vasici nad Koprom, ki se imenuje Glem. Tam je moj dom. Ali veste, da sem se k njemu preselila po štirih dneh od najinega prvega srečanja?! Ta poteza res ni bila v mojem stilu, se nikakor ni skladala z mojim karakterjem. Samo sebe sem presenetila, ko sem šla k njemu in tam ostala. Ampak poglejte, kje sva danes! Še vedno se imava lepo in sem strašno hvaležna za odnos, ki ga imava. Mavri mi zelo pomaga tudi v društvu, je eden naših ključnih prostovoljcev. Brez njega Palčica Pomagalčica ne bi mogla biti to, kar je. Hvaležna sem mu za spoštovanje tega dela mene, ki želi pomagati pomoči potrebnim, za vso podporo in tudi vse večere, ki jih tako nesebično podari urejanju društvenih donatorskih pogodb. Življenje z njim je lepo. Veliko radosti in sreče najdem v preprostih trenutkih, kot je ta, da greva na sprehod ali pa skupaj v trgovino. Za svojega sem sprejela tudi njegovega sina, ki ima zdaj že svoja otroka, deklico in dečka. Oni so balzam za mojo dušo. Žal pa se je nam zelo draga oseba, drugi Mavricijev sin, od nas prehitro poslovila, saj je doživel prometno nezgodo. Fizično ni več z nami, vendar prek naših dejanj s Palčico živi naprej.
Sočustvujem ob vajini izgubi. Kako živita? Pravite, da sta si ustvarila pravljično domovanje v Glemu.
Da, res. Sva v kamniti hiši, s krasnim dvoriščem, polnim oljk in žižul, pa granatna jabolka imamo in krasen razgled na morje. Ta kraj je moja pravljica. Tudi ljudje, ki pridejo k nam, se pri nas počutijo zelo lepo. Sploh družinice, ki jim pomagamo in nas pridejo obiskat, občudujejo naše dvorišče, kjer so medvedki in druge igrače, pa gugalnica. Je res čudovito in toplo okolje. Pa da ne pozabim povedati: najini sovaščani so še ena krasna zgodba. Samo šest oziroma sedem družin je v našem majhnem kraju in oni dihajo s Palčico Pomagalčico. Pomagajo zbirati zamaške, papir, skupaj jočemo, ko nam uspe pomagati bolnim otrokom in njihovim družinam. Res me podpirajo in to izredno cenim, hvaležna sem jim za to.
Drugače ste učiteljica razrednega pokuka, kajne?
Tako je. Že vse življenje poučujem mlajše otroke. Nekaj časa sem bila vzporedno s tem še asistentka na fakulteti, sem pa tudi avtorica matematičnih knjig za majhne otroke. Gre za knjige z naslovom Čarovniška matematika, s pomočjo katerih otroci spoznavajo svet matematike na pravljičen, igriv način. Vidim, da imajo najmlajši te knjigice zelo radi. V njih je polno rim, pa čarovnička Fliska. Vsakič, ko delamo s temi knjigami, otroke matematika zelo prevzame. Prek čarovnij se naučimo računati do 100, 1000, tudi če imamo samo 10 prstkov. S čarovnijami premagamo vse, tudi »ta hude« račune.
Otroci, ki jih učite, so tisti, ki so vas speljali na dobrodelno pot.
Drži. Svoje učence sem poimenovala kar dobrodelni škratki, ker mi toliko dajo. Toliko nasmehov, lepih pogledov. To je tako dragoceno! No, tu se je rodilo tudi ime za društvo. Oni so škratki, jaz pa Palčica Pomagalčica. Pred dvema letoma se je razred odločil, da bo zbral nekaj dobrin ter jih doniral kakšni varni hiši in tam nastanjenim otrokom ali pa morda bolnišnici. Ob tej priložnosti sem napisala pravljico o nas, Palčici Pomagalčici in dobrodelnih škratkih, in jo objavila na družbenih omrežjih. Zgodba je javnost tako nagovorila, da so v naš humanitarni projekt želeli s paketi daril za novo leto prispevati tudi sami. Tako smo v dveh tednih zbrali 250 paketov daril. V načrtu je bila majhna akcija, ki pa je prerasla vsa naša pričakovanja. To me je ganilo.
Komu torej pomaga Palčica Pomagalčica z dobrodelnimi škratki?
Ne samo bolnim, ampak tudi otrokom iz socialno šibkih okolij. Nekaj so denarne donacije, zbiramo pa tudi papir in zamaške, ki jih »pretopimo« v denar. Izkupiček, ki smo ga pridobili od zamaškov in starega papirja, smo namenili razveseljevanju otrok. Nekaj mladim na primer smo kupili nove superge. Pa si vi predstavljate, da so ti otroci jokali, ko so obuli telovadne copate, ki jim niso bili ne preveliki ne premajhni in ki niso bili raztrgani! To so bili pretresljivi prizori. Z zbranim denarjem smo kupili tudi priboljške in mladim pripravili poletne pakete s čokoladicami, napitki, celo boni za palačinke, pice in sladoled. Ko ni šole, oni namreč nimajo regresirane šolske malice in jim je ta paket predstavljal res nekaj dragocenega. Pa zanje smo organizirali izlet z jadrnico, ki je obkrožila svet. In veste, kaj so rekli otroci, ki so to izkusili? Da zdaj bodo pa lahko končno tudi oni vrstnikom in prijateljem pripovedovali, kaj so doživeli med počitnicami. To so besede, ki te osrečijo, ko jih slišiš, a tudi neznansko zabolijo … Skozi oči se jim je videlo, kako so srkali ta izlet na jadrnici in kako srečni so bili. To je to!
Pred kratkim ste na družbenem omrežju zapisali zelo lep, čustven zapis ob svojem 50. rojstnem dnevu. Kako, ko se ozrete nazaj, gledate na svoje življenje in kaj si želite v prihodnosti?
Moje življenje ni bilo samo pravljica. Kot pri vseh je imelo vzpone in padce, ampak vedno rečem, da se je vse zgodilo z namenom. Zaradi vsega sem danes takšna, kakršna sem. Veliko mi pomeni tudi primarna družina. Naj poleg staršev, ki sta mi privzgojila čut za sočloveka in dobrodelnost, brata in nečakov, omenim še svojo 97-letno nono, ki je izjemna, saj tudi ona zbira zamaške, jih pobira po celi ulici, kjer stanuje. Je izredno ponosna na moje delo, jaz pa na to, da jo še vedno imam. Če me vprašate po željah, bi rada, da ostane tako, kot je. Ne bi spremenila prav ničesar. Še naprej bi po poti življenja rada hodila z vsemi, ki so ob meni ta trenutek. S svojo ožjo in tisto širšo, dobrodelno družino, v kateri moram izpostaviti »teto iz ozadja« (smeh) Katarino Podgajski, podpredsednico društva, mojo prijateljico, bi rada še naprej uživala in naredila veliko dobrega.
Kakšni ste bili kot otrok?
Bila sem, kako naj rečem, zanimiva. »Štrli«, da sem kot mladostnica začela zvezo s svojim učiteljem, s katerim sem potem ostala 15 let. Zagotovo me je ta, in še ena zveza, močno zaznamovala. V obeh sem kot človek rastla, žal pa ne enega ne drugega odnosa nisem uspela pripeljati do srečnega konca. Z njima mi je bilo lepo, a tudi zelo hudo. Naj poudarim, da teh dveh moških ne krivim ničesar. Ne uperjam prsta vanju. Ne! Nista kriva samo onadva, da je bilo, kot je bilo. Vedno sta za odnos soodgovorna oba, ona in on. Saj bi si lahko pomagala, vendar nisem vedela, kako, kaj naj storim. Nisem bila dovolj močna, da bi kaj ukrenila. Seveda sem se takrat povsem psihično zlomila. Vendar ne bi nič spremenila za nazaj. Tudi zaradi tega sem danes, kar sem. Edino, kar bi si v preteklosti želela spremeniti, je, da bi nekatere ljudi spet vrnila v življenje, če bi se dalo, oziroma pomagala nekaterim otrokom, ki so tako bolni in zanje zdravila še ni, prestaviti uro naprej, da bi se zanje končno iznašlo zdravilo, če ga do zdaj še niso …
Presenetili ste me z iskrenostjo. Ni vam težko povedati tudi zelo osebnih stvari. Kako to?
To sem jaz. Iskrena, pristna. Kar sem, to vam pokažem, dam. In verjetno mi tudi zato ljudje, ko zbiramo denar, tako zaupajo. Se z mano poistovetijo, povežejo, me začutijo. Čutim veliko spoštovanje in odgovornost do vseh Slovencev, ki prek Palčice Pomagalčice pomagajo otrokom s svojimi donacijami. Ker mi ljudje zaupajo milijone, je moja dolžnost, da jim povem, kdo sem. To je najmanj, kar lahko storim.
