Novice Svet24

Ameriški zdravstveni minister Jerome Adams je v začetku tedna opozoril, da so ljudje ukrepov za zajezitev pandemije naveličani in jih ne jemljejo več dovolj resno. Temu pripisuje nedaven dvig števila novih okužb v Združenih državah.

»Virus je prizadel različne dele države v različnih časovnih obdobjih,« je dejal Adams, »zato imamo ljudi, ki so se ukrepov držali že februarja, marca, aprila, vendar vala niso doživeli do danes. In so preprosto utrujeni.«

Govorimo o pandemični utrujenosti, na katero je Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) na poziv članic Evropske unije začela opozarjati v začetku oktobra. Na posvetovanju s strokovnjaki iz 30 držav je predlagala štiri ključne strategije (ogledate si jih lahko na koncu članka).

»Svetovna zdravstvena organizacija razume pandemično utrujenost kot normalen in pričakovan odziv na dalj časa trajajočo stisko, ki jo povzročajo epidemija in z njo povezani ukrepi,« pojasnjuje Gregor Žvelc, specialist klinične psihologije in psihoterapevt ter profesor na Filozofski fakulteti UL.

Kot dieta, ki ne daje rezultatov

Osebni arhiv

Predstavljajte si, da se odločite za dieto, pa se rezultati kljub dolgotrajnemu odrekanju ne pokažejo. Podoben psihološki mehanizem je na delu tukaj in se »kaže v primanjkljaju motivacije za vzdrževanje zaščitnih ukrepov, povezanih s covidom-19, kot so nošenje mask, umivanje rok ... Izraža se lahko v občutkih utrujenosti, nemoči, izčrpanosti, težavah s spanjem,« razloži Žvelc.

»V prvem valu epidemije je bilo prisotno veliko strahu pred okužbo, zaradi česar so se lahko ljudje bolj držali ukrepov. Če pa epidemija in spremljajoči zaščitni ukrepi trajajo dlje časa, se sčasoma tehtnica prevesi na drugo stran. Stres in izčrpanost zaradi ukrepov premagata strah pred epidemijo,« meni Žvelc. »Ukrepi povzročajo stres, izčrpanost in utrujenost, zaradi česar ljudje lahko postanejo nemotivirani za sledenje ukrepom in zaščitno vedenje. Obenem se ljudje sčasoma navadimo na okoliščine in strah pred okužbo se zmanjša, čeprav je dejansko grožnja okužbe zdaj večja, kot je bila v prvem valu epidemije.«

Delo od doma zahteva svoj davek

»Situacija, ki jo doživljamo, globoko posega v naše življenje na različnih področjih. Starši so preobremenjeni, ker morajo delati od doma in hkrati še skrbeti za otroke. Mnogi otroci in mladostniki imajo težave pri delu na daljavo in vzdrževanju motivacije za šolsko delo. V primeru konfliktnih medosebnih odnosov se lahko poveča tveganje za nasilje, saj so družine ves čas skupaj. Pomemben dejavnik stresa je tudi primanjkljaj stikov z drugimi, kar povzroča občutja osamljenosti,« izpostavlja Žvelc.

»Naslednji pomemben dejavnik je izpad dohodkov in strah pred nezaposlenostjo. Obenem so se zaradi zaščitnih ukrepov zmanjšale možnosti prostočasnih dejavnosti, pri katerih se ljudje lahko sprostimo in napolnimo baterije (športne dejavnosti, kulturne prireditve …). Vse to vpliva na pandemično utrujenost, ki se lahko izraža tudi v manjši motivaciji za sledenje ukrepom.«

Kaj storiti za ohranitev prisebnosti?

»V tem obdobju je pomembno, da se naučimo, kako kljub vsem omejevalnim ukrepom živeti kakovostno življenje. Po eni strani je pomembno vzdrževanje telesnega zdravja, dovolj spanja, zdravo prehranjevanje in gibanje, obenem pa je pomembna skrb za duševno zdravje. Pomembno je, da najdemo čas zase, za dejavnosti, ki so nam smiselne in nam povzročajo prijetna občutja,« svetuje Žvelc.

Pravi, naj se naučimo dobro organizirati dan ter tako najti pravo razmerje med delom in počitkom. Če situaciji kljub temu nismo kos, pa se obrnimo na ustrezno strokovno pomoč. V okviru NIJZ deluje brezplačna telefonska številka za psihološko oporo – 080 5100. S klicem nanjo se lahko pogovorimo s strokovnjakom s področja duševnega zdravja.

------

Strategije za spopad s pandemično utrujenostjo

V začetku oktobra so se na poziv Evropske unije sestali strokovnjaki iz 30 držav in sprejeli usmeritve, ki naj se jih na ravni družbe držimo, da bomo preprečili pojav pandemične utrujenosti:

– razumeti je treba ljudi: države naj zbirajo dokaze za usmerjene, prilagojene in učinkovite politike, intervencije in sporočila;

– vključiti ljudi kot del rešitve;

– pomagati ljudem zmanjšati tveganje okužbe, medtem ko še vedno lahko počnejo stvari, ki jih osrečujejo;

– prepoznati in potrditi težave, s katerimi se ljudje srečujejo, ter globok vpliv, ki jih je pandemija imela na njihova življenja.