5 vaj terapevtskega pisanja, ki razkrivajo, kaj se skriva v vas
Ko misli prenesemo na papir, lahko lažje prepoznamo skrite občutke, potrebe in vrednote. Preverite, kako deluje izrazno pisanje in kako se ga lotiti.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Včasih smo prepričani, da dobro vemo, kaj čutimo in zakaj se vedemo tako, kot se. Potem pa poskušamo svoje doživljanje zapisati in ugotovimo, da nam besede ne sledijo več tako zlahka. Stavek začnemo z jezo, končamo pa pri razočaranju. Pišemo o človeku, ki nas je prizadel, med vrsticami pa se ves čas vrača občutek, da smo izdali sami sebe. Ali pa nenadoma opazimo, da odločitev, ki naj bi jo sprejeli iz dolžnosti, pravzaprav poganja strah.
Misli lahko v glavi krožijo zelo hitro in se neopazno prilagajajo temu, kar želimo verjeti o sebi. Na papirju se težje izmuznejo. Ko jih ubesedimo, dobijo obliko, zaporedje in pomen, zato lažje opazimo povezave, ki so nam bile prej skrite. Prav v tem je terapevtska moč pisanja - na površje lahko prikliče občutke, potrebe, notranja protislovja in vrednote, ki jih v vsakdanjem hrupu preslišimo.
Zakaj o sebi včasih več izvemo s pisanjem kot z razmišljanjem?
Pisanje je že dolgo del različnih psihoterapevtskih pristopov, najbolj raziskana oblika pa je tako imenovano ekspresivno oziroma izrazno pisanje. Ameriški socialni psiholog James W. Pennebaker je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja začel proučevati, kaj se zgodi, ko ljudje več dni zapored po približno 15 do 20 minut pišejo o svojih najglobljih mislih in občutkih, povezanih s težko izkušnjo.
Poznejše raziskave niso potrdile, da bi bilo pisanje univerzalno zdravilo za duševne ali telesne težave. Njegovi učinki so praviloma zmerni, med posamezniki pa se precej razlikujejo. Kljub temu ugotovitve kažejo, da lahko ustrezno vodeno izrazno pisanje nekaterim ljudem pomaga pri predelovanju stresa, urejanju čustev in osmišljanju zahtevnih izkušenj. Eden od pomembnih mehanizmov naj bi bila psihološka razdalja. Ko dogodek opišemo, nismo več samo sredi doživljanja, temveč ga lahko za trenutek pogledamo tudi kot opazovalec. Tako lažje razlikujemo med tem, kaj se je zgodilo, kaj smo ob tem občutili in kakšen pomen smo dogodku pripisali.
Običajno razmišljanje se pogosto spremeni v premlevanje. Znova in znova ponavljamo isto zgodbo, vendar ne pridemo do novega uvida. Pisanje od nas zahteva nekaj več reda. Izbrati moramo besede, povezati vzroke in posledice ter pojasniti, kaj nas je pravzaprav prizadelo. Pri tem se lahko pokaže, da nas ni razburil le konkreten dogodek, temveč tisto, kar je ogrozil. Navadno je to občutek varnosti, spoštovanja, pripadnosti, svobode ali lastne vrednosti.
PREBERITE TUDI:
Ali lahko s pisanjem res vstopimo v podzavest?
Izraz »vstop v podzavest« zveni privlačno, vendar lahko ustvari napačno predstavo, da nekje globoko v sebi skrivamo dokončne odgovore, ki jih moramo samo še odkriti. Naši notranji vzgibi niso shranjeni kot urejena zbirka skrivnosti. Kažejo se skozi samodejne odzive, telesne občutke, ponavljajoče se misli, spomine, asociacije in zgodbe, ki jih pripovedujemo o sebi.
Pisanje lahko te vsebine približa zavesti predvsem zato, ker upočasni naš običajni tok misli. Če pišemo dovolj svobodno in se sproti ne popravljamo, nekoliko popusti tudi notranji nadzor, ki izbira le družbeno sprejemljive, razumne ali lepo oblikovane odgovore. Takrat se lahko na papirju pojavi nekaj, česar nismo nameravali zapisati. Ne nujno velika skrivnost, temveč iskren stavek: »V resnici sem utrujena od tega, da moram biti vedno močna.« »Ne jezi me njen uspeh, ampak dejstvo, da si sama ne upam poskusiti.« »Odločitev se mi zdi pravilna, vendar v njej ne prepoznam sebe.«
Takšni stavki še niso nesporna resnica o nas, so pa sledi, ki jih je vredno raziskati. Če se določena tema vrača v različnih zapisih, če ob njej začutimo močan odpor ali olajšanje in če se ujema z našimi odzivi v resničnem življenju, verjetno opozarja na nekaj pomembnega.
Vrednote niso to, kar naj bi nam bilo pomembno
Večina ljudi bi med svoje vrednote brez težav uvrstila družino, poštenost, zdravje, ljubezen in varnost. Toda tak seznam nam o človeku še ne pove veliko. Pogosto navedemo vrednote, ki so družbeno zaželene ali smo jih prevzeli od svojih staršev in okolja, ne da bi preverili, kako močno v resnici usmerjajo naše življenje.
Osebne vrednote se jasneje pokažejo v odločitvah, zaradi katerih smo pripravljeni nekaj tvegati, v trenutkih, ko smo na svoje ravnanje ponosni, in v okoliščinah, v katerih občutimo največ notranjega odpora. Če nas močno prizadene, da nekdo odloča namesto nas, je za tem morda vrednota svobode. Če se težko sprijaznimo s površno opravljenim delom, nam veliko pomeni odličnost ali odgovornost. Če nas najbolj osrečujejo trenutki, ko ustvarimo nekaj novega, se med našimi pomembnimi vrednotami verjetno skrivata ustvarjalnost in razvoj.
V raziskavah samopotrjevanja se pogosto uporabljajo prav vaje, pri katerih ljudje pišejo o svojih temeljnih vrednotah. Pri tem ne gre za ponavljanje pozitivnih trditev, kot je »sem dovolj dobra«, temveč za širši pogled nase: kdo sem, kaj mi daje občutek smisla in na kaj se lahko oprem, ko je ogrožen en del moje samopodobe.
Preden začnete pisati
Za takšno pisanje ne potrebujemo posebnega talenta, saj ni pomembno, kako spretno se izražamo. Pomembneje je, da zapis ni namenjen občinstvu. Slovnica, slog in lep rokopis niso pomembni, saj besedila nikomur ni treba pokazati. Koristno je določiti čas, denimo deset ali petnajst minut, in med pisanjem ne popravljati že napisanega. Ko obstanemo, lahko zapišemo tudi »ne vem, kaj naj napišem« in nadaljujemo, dokler se ne pojavi nova misel.
Odgovorov ni dobro razlagati že med pisanjem. Zapis lahko odložimo in ga ponovno preberemo čez nekaj ur ali naslednji dan. Takrat podčrtamo besede, občutke in teme, ki se ponavljajo. Posebej zanimivi so stavki, ki bi jih najraje izbrisali ali takoj omilili, denimo z dodatkom »saj ni tako hudo« ali »morda samo pretiravam«. Prav tam se pogosto skriva vsebina, ob kateri nam je neprijetno, ker se ne ujema z našo običajno predstavo o sebi.
Če ne vemo, kako začeti, nam lahko pomagajo jasnejša izhodišča. Naslednjih pet vaj je zasnovanih tako, da pozornost usmerijo k občutkom, potrebam in vrednotam, ki jih sicer hitro spregledamo.
1. Pisanje brez premora: Kaj si težko priznam?
Na vrh lista napišite: »Če bi bila do sebe popolnoma iskrena, bi si priznala, da …« Nato deset minut pišite brez ustavljanja. Ne iščite najbolj modrega odgovora in ne skrbite, ali so vaše misli pravične do drugih. Namen vaje ni sprejeti odločitev ali koga obsoditi, temveč ugotoviti, kaj se pojavi, ko si začasno dovolimo zapisati tudi neprimerne, sebične, protislovne ali nedokončane misli.
Ko zapis pozneje preberete, poiščite mesta, na katerih ste spremenili temo, se začeli opravičevati ali isti občutek izrazili večkrat. Vprašajte se, katera potreba se skriva pod njim. Je to potreba po počitku, bližini, priznanju, varnosti, samostojnosti ali spremembi? Nato dopolnite stavek: »Ta zapis mi morda sporoča, da mi je pomembno …«
Prvi odgovor še ni nujno najgloblji. Če napišete, da vam je pomemben uspeh, se vprašajte, kaj vam uspeh omogoča. Morda vodi do priznanja, vpliva, finančne varnosti, svobode ali občutka, da razvijate svoje sposobnosti. Prav odgovor na drugo ali tretje vprašanje pogosto razkrije vrednoto, ki stoji za vidnim ciljem.
2. Trije trenutki, ko je bilo življenje najbolj moje
Opišite tri konkretne dogodke iz svojega življenja, ob katerih ste čutili posebno živost, izpolnjenost ali občutek, da ste povsem na pravem mestu. Ni treba, da gre za velike življenjske prelomnice. Morda ste vodili zahteven projekt, se z nekom pogovarjali pozno v noč, sami potovali, nastopili pred občinstvom, uredili vrt ali nekomu pomagali v težkem trenutku.
Vsak prizor opišite čim bolj natančno: kaj ste počeli, kdo je bil z vami, katere sposobnosti ste uporabljali in kaj vam je trenutek omogočal. Nato pri vsakem zapisu odgovorite na vprašanje: »Kaj je bilo v tej izkušnji zame tako dragoceno?«
V odgovorih poiščite skupne imenovalce. Če so si opisani dogodki na videz zelo različni, vendar ste bili v vseh samostojni, ustvarjalni ali tesno povezani z drugimi, ste verjetno naleteli na eno svojih pomembnejših vrednot. Vaja je še posebej koristna takrat, ko se odločamo o prihodnosti, saj pokaže, v kakšnih okoliščinah ne delujemo samo učinkovito, temveč tudi skladno s seboj.
3. Pismo, ki ga ne boste poslali
Izberite osebo, ob kateri so ostale neizrečene besede. Lahko gre za nekoga, ki vas je prizadel, človeka, čigar odobravanje še vedno iščete, ali osebo, ki ji niste nikoli povedali, koliko vam pomeni. Napišite pismo, vendar ga ne oblikujte za pošiljanje. Vanj vključite tisto, kar bi radi povedali, če vam ne bi bilo treba skrbeti za odziv drugega.
Začnete lahko s stavki: »Najbolj me je prizadelo …«, »Želela sem, da bi razumel …«, »Zaradi tebe sem začela verjeti …« in »Danes bi ti rada povedala …« Na koncu dodajte še: »V tej izkušnji sem potrebovala …«
Pismo lahko razkrije, katera meja je bila prestopljena in katera vrednota pri tem ranjena. Za jezo se lahko skriva kršena pravičnost, za žalostjo izguba pripadnosti, za razočaranjem pa potreba po zanesljivosti ali spoštovanju. Namen vaje ni dokazati, da imamo glede preteklosti prav, temveč bolje razumeti, zakaj nas določen odnos še vedno čustveno zaposluje.
4. Kaj mi moja zavist ali razdraženost poskuša povedati?
Izberite človeka, ob katerem čutite zavist, odpor ali nenavadno močno razdraženost. Najprej brez olepševanja zapišite, kaj vas pri njem moti. Nato odgovorite na tri vprašanja: »Kaj ta človek ima ali si dovoli, česar si jaz ne?«, »Kaj se bojim, da njegov uspeh pove o meni?« in »Kaj bi si želeli zase, če primerjanje ne bi bilo pomembno?«
Zavist ni vedno znak prikrite želje. Včasih nas moti ravnanje, ki je resnično v nasprotju z našimi vrednotami. Prav zato je pomembno razlikovati med dvema možnostma. Ali človek počne nekaj, česar si tudi sami želimo, vendar si tega ne dovolimo? Ali pa njegov način delovanja krši nekaj, kar je za nas bistveno?
Nekdo, ki nas draži s svojo drznostjo, lahko razkriva našo neizživeto potrebo po vidnosti. Človek, ki uspeva z nepoštenimi potezami, pa lahko potrjuje, kako pomembna je za nas integriteta. V obeh primerih nam močan odziv nekaj pove, vendar ne nujno istega.
5. Dve različici mojega življenja čez pet let
Predstavljajte si dva običajna dneva v svojem življenju čez pet let. V prvi različici ste nadaljevali po sedanji poti in večino odločitev sprejemali tako, kot jih sprejemate danes. V drugi ste začeli bolj dosledno upoštevati tisto, kar vam je pomembno, tudi če je to zahtevalo nekaj poguma, odpovedovanja ali sprememb.
Ne opisujte popolnega življenja brez težav. Zapišite navaden dan: kje se zbudite, s kom preživljate čas, kakšno delo opravljate, o čem največ razmišljate in kako se počutite zvečer. Nato primerjajte obe različici. Kje je največja razlika? Česa je v drugem življenju več in česa manj?
Iz razlik izluščite tri do pet vrednot in pri vsaki zapišite eno majhno dejanje, s katerim jo lahko izrazite že v naslednjem tednu. Če je med njimi ustvarjalnost, to ni nujno odpoved službe in začetek umetniške kariere. Lahko pomeni dve uri, namenjeni projektu, ki je samo vaš. Če prepoznate vrednoto povezanosti, je prvi korak morda pogovor, med katerim telefon ostane v drugem prostoru. Vrednota postane del življenja šele, ko dobi opazno obliko v našem vedenju.
Pisanje naj odpira prostor, ne pa poglablja stiske
Po čustveno zahtevnem pisanju se lahko začasno počutimo slabše. Takega nelagodja ni treba premagovati za vsako ceno. Če začutimo, da nas preplavljajo spomini, tesnoba ali telesni odzivi, je smiselno pisanje prekiniti, pogled usmeriti v prostor, umiriti dihanje in se vrniti k nečemu, kar nam daje občutek varnosti.
Pri sveži travmi, hudi depresiji, samomorilnih mislih, izrazitih simptomih posttravmatske stresne motnje ali izkušnjah, ki jih sami težko obvladujemo, pisanje ni nadomestilo za strokovno pomoč. Tudi sicer ni treba začeti z najbolj bolečim dogodkom svojega življenja. Za razumevanje sebe so pogosto dovolj vsakdanji odzivi: odločitev, ki jo odlašamo, odnos, v katerem se vedno znova umaknemo, ali uspeh, ki nam nepričakovano ne prinese zadovoljstva.
Terapevtska moč pisanja ni v tem, da bi papir poznal odgovore, ki jih mi ne. Njegova vrednost je v prostoru, ki ga ustvari med doživetjem in odzivom. V tem prostoru lahko jasno preberemo stavek, ki smo ga dolgo nosili v sebi, vendar ga v hitrosti vsakdana nismo nikoli izrekli do konca. Prav s takšnimi stavki pa se začne bolj iskreno razumevanje tega, kdo smo, kaj potrebujemo in po katerih merilih si v resnici želimo živeti.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
