Slovenski smučarski tek padel v črno luknjo. Kje je izhod?
Vrsto let ena najuspešnejših slovenskih zimskošportnih disciplin je zdaj spet na ravni kot pred pojavom Petre Majdič.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Tek na smučeh ima na Slovenskem bogato tradicijo. Na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih so slovenski tekači in tekačice tekmovali od vsega začetka, a vse do uspehov danes 46-letne Dolanke brez vidnejših dosežkov. No, ob uvedbi sprinta se je kot prva decembra 1998 trikrat na zmagovalni oder svetovnega pokala zavihtela poznejša biatlonka Andreja Mali.
Petra je nato postavila nove mejnike z olimpijsko kolajno iz Vancouvra, bronom ob polomljenih rebrih, posutim z diamanti, dvema kolajnama s svetovnega prvenstva in dvema v seštevku svetovnega pokala, v katerem nanizala 24 zmag. Po njenem slovesu so mnogi napovedovali padec, a je že na naslednjih OI v Sočiju sledila nova kolajna Vesne Fabjan, pa četrto mesto na SP Katje Višnar, ki se je za konec kariere leta 2019 razveselila še srebra na SP v ekipnem sprintu z vzhajajočo zvezdo Anamarijo Lampič.
Ta je čez dve leti na SP v Oberstdorfu dodala še brona med posameznicami ter v ekipnem sprintu z Evo Urevc. Ob tem je istega leta osvojila mali kristalni globus za zmago v sprintu in v svetovnem pokalu dosegla tri posamične zmage in eno z Urevčevo.
Po odhodu Lampičeve krivulja navzdol
Prav njena nepričakovana selitev med biatlonke po razočaranju z 12. in 14. mestom na OI v Pekingu je palec uspehov močno obrnila navzdol. Breme je tako padlo na Evo Urevc, ki je bilo zanjo očitno pretežko. Tri uvrstitve med deseterico na novoletni turneji 2022/23 je bil njen zadnji preblisk, nato je sledilo vse več zdravstvenih težav in ob začetku letošnje sezone odločitev o koncu kariere.
Pri dekletih na najvišji ravni tekmuje le še Anja Mandeljc, ki je v prejšnji sezoni pokazala določen napredek in se v svetovnem pokalu na razdaljah redno uvrščala med trideseterico, najvišje na 19. mesto. V tej višje kot na 33. mesto še ni zmogla, za nameček je tik pred OI še zbolela in njeno paradno disciplino 10 kilometrov končala na 48. mestu.
Štafeta, ki je bila že ob koncu tretje predaje ujeta za celoten krog, je prehitela le Kitajke, zaostala pa tudi za Avstralkami. Pravzaprav je bilo neresno na OI pošiljati tudi tri tekačice, ki so v svetovnem pokalu doslej zbrale dva starta Neže Žerjav, zadnjega pred tremi leti, za katero so bile to celo že druge igre. S tem niso pridobile nobene vredne izkušnje, kvečjemu so v določenih krogih postale tarča posmeha.
Višje od 30. mesta ni šlo
Pri moških je nekaj več obetal Miha Šimenc, ki je še lani eno od tekem svetovnega pokala končal na osmem mestu, na SP v Trondheimu pa sta bila z Nejcem Šternom enajsta v ekipnem sprintu. Za Miho naj bi bile te OI vrhunec kariere, pred dobrim letom dni je celo napovedoval napad na kolajno.
Tokrat je še enkrat več na velikih tekmovanjih ostal brez finalnega dela v sprintu, ki ga je zgrešil za 14 stotink, medtem, ko si je Štern zlomil palico in se moral zadovoljiti s 50. mestom. Vtisa jima ni uspelo popraviti niti na ekipnem sprintu, kjer sta ju iz finala izrinili dvojici iz Avstralije in Španije. Trideseto mesto Vilija Črva v tekaškem maratonu na 50 kilometrov v konkurenci 62 tekačev je tako ostala najboljša uvrstitev na teh igrah.
Zaostajali tudi za eksoti
Kaj se je torej zgodilo, da so bili na nekaterih tekmah pred Slovenci in Slovenkami tekači in tekačice ne le iz Avstralije in Španije, ampak tudi iz Kitajske, Argentine, Madžarske, Hrvaške, Mongolije, Litve, Bolgarije, Grčije?
Ne le, da slovenski tek na smučeh ne more več držati koraka vsaj s srednjim evropskim vrhom, premagujejo nas celo tekači in tekačice iz držav, ki v tem športu nikoli niso pomenili tako rekoč ničesar in s pogoji celo zaostajajo za Slovenci.
Najlažje bi bilo zdaj s prstom pokazati na strokovno vodstvo na čelu z norveškim glavnim trenerjem Olo Vignom Hattestadom, ki se trudi po najboljših močeh, a metode, ki uspevajo pri najboljši tekaški naciji, očitno v Sloveniji ne delujejo.
Začeti je treba pri klubih
Glavna težava je v sistemu in tistih, ki to panogo vodijo. Če bi pri organizaciji vse delovalo tako, kot mora, Lampičeva verjetno ne bi pobegnila k biatloncem, Eva Urevc ne bi končala na način, kot je to storila, tudi razvoj ostalih se gotovo ne bi kar tako zaustavil.
Nekaj bo torej potrebno spremeniti, predvsem pa drugače zastaviti delo v klubih, ki so osnovna celica in na beraški palici. Če se državnega prvenstva udeleži le nekaj tekačev in tekačic, potem je iz takšne baze težko dobiti nove Majdičeve, Višnarjeve, Lampičeve ...
Kjer je šport doma
Dnevni izbor najnovejših rezultatov, tekem in zgodb iz sveta športa, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
