Anamarija Lampič: Je bila menjava športa napaka ali edini izhod?
Anamarija je ena najbolj simpatičnih zimskih športnic, kar smo jih imeli priložnost spoznati – iskrena, duhovita in neposredna.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Anamarija Lampič bi lahko bila ena večjih zvezd zimskih športov, do kamor pač ti sežejo, tudi globalno. Radi so jo imeli Nemci, tudi Italijani in Francozi, malce manj Norvežani in Švedi, ki se brigajo bolj ali manj zase oziroma so samozadostni. Pred štirimi leti, po olimpijskih igrah v Pekingu, ko ni izpolnila svojih pričakovanj, se je odločila, da bo zamenjala šport.
Imela je 26 let, v pravih letih, da se v naslednjih štirih sezonah resnično povzpne na vrh ženskega teka na smučeh in na olimpijskih igrah Milano Cortina 2026 pobere kolajno ali dve. A takrat se je v njenem snežno-belem srcu nekaj zlomilo. Njena tekaška duša ni več vzdržala. Njen um ni več našel rešitve (ali odrešitve) v nastali situaciji.
Vedno znova so vsi postavljali eno samo vprašanje – zakaj? Zakaj se je takrat Anamarija iz Valburge pri Smledniku odločila, da iz sorazmerno udobnega položaja, za katerega je vedela, da ga lahko še nadgradi, stopi v neznano.
Ji niso dovolili, da ima sponzorje?
Ta 'zakaj' nima samo enega odgovora. Ta 'zakaj' lahko razkrije več, kot bi si mnogi želeli. Ta 'zakaj' kaže na vso nesposobnost ljudi, ki so vodili slovenski tek na smučeh. Na ta 'zakaj' bi lahko Anamarija odgovarjala celo uro, brez prestanka. Govoric je veliko, nihče jih noče potrditi, pa vendar … Je res, da je morala Anamarija s svojim denarjem plačevati in zalagati reprezentančne akcije oziroma nastope na svetovnem pokalu in potem moledovati, da je svoj denar dobila nazaj? Je res, da ji odgovorni sploh niso dopustili razmišljanja o svoji ekipi, o ekipi, ki bi jo sestavila po svoji želji?
Da se sploh niso bili pripravljeni pogovarjati o tem? Je res, da najboljši slovenski tekačici na smučeh niso dovolili, da ima svoje sponzorje, ki bi bili samo njeni in ne od celotne panoge? In še in še je bilo takšnih in drugačnih 'malenkosti', ki so Anamarijo pognali preko roba. Odločila se je, da je premlada, da bi končala športno pot, da ima šport preveč rada, da bi preprosto nehala (tako kot Mateja Svet) in poiskala smiselno rešitev – biatlon, kjer so ji stopili nasproti in ji omogočili to, kar si je želela.
Predstavljamo si, da si je takrat rekla: »Grem v biatlon. Teči znam na smučeh, hitra sem, in ni vrag, da se v nekaj letih ne bom naučila zadeti vsaj 80 odstotkov tarč. Kako težko pa je to lahko?«
Kalvarija
Verjetno si ni predstavljala kalvarije, ki jo je v najhujši meri doživela na letošnjih olimpijskih igrah. Nikoli si ni predstavljala, da je ob razbijajočem srcu s 50 metrov tako težko zadeti 4,5 centimetra velik črn krogec, ko ležiš, in 11,5 centimetrov velik krog, ko stojiš. Da, ni enostavno. Za to, da si vsaj približno uspešen, so potrebna leta treninga. In to ne tri ali štiri, ampak desetletje. Bilo je tudi nekaj tekačic na smučeh iz drugih držav, ki so poskusile enako kot Anamarija.
Ni jih bilo prav veliko (moških še manj), pa tudi prav uspešne niso bile, z redkimi izjemami (Magdalena Forsberg). Nekatere so se celo skušale vrniti nazaj v tek na smučeh (Stina Nilsson). Lampičeva ni dobro vedela, kaj jo čaka v biatlonu. V bistvu niti ni hotela vedeti. Želela je samo nadaljevati s športom, a ni želela ostati v krogu ljudi, ki so jo obkrožali v teku na smučeh. In kaj naj danes reče? Da je naredila napako, ker je zamenjala šport? Anamarija ni naredila napake, naredila je to, kar je bil zanjo edini izhod.
Kako naprej?
Upala je na najboljše, pa se to ni uresničilo. Kaj naj zdaj? Jezna, razočarana, sram jo je, na cedilu je pustila šport, kolegice iz ekipe, trenerje, vodstvo … ki so ji ponudili roko. Anamarija se dobro zaveda, da je ženska, športnica, ki je s trona stopila v blato. Ona je športnica, ki je iz ozke skupine priviligiranih tekačic na smučeh, ki so se borile za kolajne v sprintu, stopila v čevlje biatlonke, kateri se tekmice potiho privoščljivo smejejo, ko zgreši štiri od prvih petih strelov na olimpijski tekmi.
Anamarija Lampič je kraljica, ki je ostala bosa in stopila v blato pred tronom. In v tem trenutku ne vidi izhoda. Kot bi bilo blato živo, kot bi jo blato požiralo.
Kaj zdaj? Najboljše bi bilo, da si vzame čas za počitek, za razmislek, kako naprej. Dovolj mlada je še, da naredi pravo potezo, da naredi korak v smeri, ki si ga želi, in stopi v prostor, kjer se bo počutila dobro. Brez kesanja, brez obžalovanja. Za to ni ne časa ne potrebe. In Anamarija ne sme pozabiti na staro resnico – iz živega blata se lahko potegneš le s pomočjo nečesa drugega – veje ali dobrega človeka, ki mu zaupaš.
Kjer je šport doma
Dnevni izbor najnovejših rezultatov, tekem in zgodb iz sveta športa, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
