Arhiv NTRC

Monika, ki je letos praznovala 30. rojstni dan, je pri treh letih zbolela zaradi revmatoidnega artritisa in slepota je bila posledica bolezni oziroma stranski učinek zdravil – o tem se zdravniki niso poenotili. »Na levo oko ne vidim nič, na desno pa imam 12 odstotkov vida, pri čemer nosim kontaktne leče,« pripoveduje simpatična in zgovorna črnolaska, ki ji na prvi pogled človek ne bi prisodil, da ne vidi.

V Celje in Maribor

Njena starša sta se borila, da je lahko obiskovala redno osnovno šolo, ki jo je uspešno končala. »Učitelji so mi znali prilagoditi stvari, saj takrat še ni bilo govora o odločbah za otroke s posebnimi potrebami. Dodatno pomoč sem dobila, kadarkoli sem jo potrebovala,« se spominja. Sanjala je o delu z otroki in o vzgojiteljski šoli, a to ni bilo izvedljivo, zato je izbrala program ekonomskega tehnika v srednji ekonomski šoli v Celju. »To je bil zame nov izziv. Na začetku sem imela spremljevalca, poleg mame seveda, ki mi je bila v nenehno pomoč. Ko sem osvojila pot do avtobusne postaje in nato v Celju do šole, sem hodila sama. Na srečo imam dobro orientacijo.«

Eden od šolskih predmetov je bilo tudi pravo, kjer so dijaki spoznavali osnove. To je bilo dovolj, da se je Monika navdušila za to področje. Odločitev za študij je padla, a za vpis je bilo treba imeti opravljeno splošno maturo. Zato je eno leto hodila na maturitetni tečaj in po opravljeni maturi nadaljevala šolanje v Mariboru. Ker delo z otroki ni bilo mogoče, je z njimi povezala temo diplomske in kasneje še magistrske naloge. Iskala je možnost zaposlitve na področju, povezanem z zaščito otrok, a razpisov ni bilo.

Na podjetniški poti

Za pol leta je dobila delo v celjskem podjetju Racio, kjer so jo spodbudili in opogumili, da se je odločila za podjetništvo. »Starša sta podjetnika, enako tudi sestra. To področje mi je bilo vedno blizu. Ekonomska šola in študij prava sta mi dala širino, zato sem zbrala pogum in pred pol leta odprla svoje podjetje za pravno svetovanje.

Preberite še ...

Zanimivosti

Kako dolgo še? Čakalne vrste se daljšajo, bolniki pa iščejo rešitve

Že od leta 2016 je dejavna v domačem gasilskem društvu, kjer je tajnica. Poleg tega je s prijatelji ustanovila Medgeneracijsko društvo Vransko in spoznala, da se mnoga manjša društva ubadajo s pomanjkanjem usposobljenega kadra, ki bi urejal vse administrativne zadeve in jim pomagal pri pravnih nasvetih, pripravi pogodb, pravilnikov ... »Tako sem zastavila delovanje svojega podjetja in prvi so mi možnost pogodbenega dela omogočili v domačem nogometnem klubu,« je hvaležna Monika, ki bi rada to svojo dejavnost razširila tudi zunaj svoje občine.

Letošnje leto si bo Monika Marn zapomnila tudi po tem, da je v samozaložbi izšla njena knjiga za otroke z naslovom Zakaj princeska renči. Gre za poučno zgodbo o tem, kako je treba ravnati s psom, nastala pa je na osnovi več kot 17-letnega sobivanja s psičko Lili.

Foto: osebni arhiv

Več v Novem tedniku, ki je izšel 25. 8.