Profimedia

Pogosto mislimo, da tisti, ki jedem radi dodajajo nekaj pekočine, to počnejo zato, da bi okrepili druge okuse v jedi. To sicer nekoliko drži, a je vzrokov še veliko več. Po uživanju pekočega se namreč počutimo bolje, saj učinkovine, ki so npr. v čiliju, v možganih sproščajo endorfine, hormone, ob katerih se naše telo umiri, zmanjša se občutek bolečine in dvigne naše razpoloženje – skoraj tako kot pri morfiju, zato ni nenavadno, da so ljubitelji pekočega od pekočine skoraj že malce odvisni.

Pospešeno razgrajevanje maščob v drugih živilih

Pekoča živila pa imajo še en nadvse pomemben učinek: pospešujejo razgrajevanje maščob v drugih živilih, kar pomeni, da nam predvsem pri bolj mastni hrani olajšajo prebavo in omogočijo, da se po zaužitju počutimo bolje. Ker tako neposredno zmanjšujejo negativne učinke nasičenih maščob, pozitivno vplivajo na zdravje srca.

Nekatere raziskave tako dokazujejo, da uživanje pekoče hrane zmanjša tveganje za bolezni, kot so visok krvni tlak, visoka raven »slabega« holesterola in sladkorna bolezen tipa 2. Raziskava univerze v Vermontu je celo pokazala, da so ljudje, ki so vsakodnevno uživali pekočo hrano, za 13 % manj pogosto umirali zaradi srčno-žilnih bolezni, kot sta srčni zastoj in možganska kap.

· Zdravje

Najboljša jesenska dieta: jeseni se razstrupljamo drugače kot pomladi

Ugodno delovanje na mikrobno delovanje črevesja

Če je vaš glavni pomislek pred uživanjem pekoče hrane to, da vas bo bolel želodec, to ne temelji na dejstvih. V resnici je prav nasprotno. Dokazano je namreč, da kapsaicin v čiliju ugodno deluje na mikrobno delovanje črevesja, spodbuja zdravo črevesno floro in tako dobro vpliva na naša prebavila. Seveda učinek ne bo enak, če bomo neko za nas precej pekočo hrano pojedli enkrat na leto, ko se dobimo s prijatelji na tekmovanju, kdo je večji frajer.

Ko prebavila šokiramo z odmerkom nepoznanega »ognja«, se res lahko dogodi, da nas bo pozneje pekla zgaga, poleg tega pa bomo skoraj gotovo morali malce potrpeti tudi naslednji dan, ko si bo prebavljena hrana utirala pot iz našega telesa, sploh če pretiravamo … Ampak tako je pač pri vseh jedeh in pijačah, mar ne?

Shutterstock

Čili in feferoni

Kakšna je sploh razlika? V resnici je ni, gre le za način poimenovanja. Nekoč smo daljše pekoče paprike imenovali feferoni, krajše pa čiliji, toda danes je že toliko vmesnih sort, da v resnici prave razlike ni, razen v sortah.

Za ljubitelje čilija verjetno najzanimivejša informacija o sorti je, kakšna je njena ostrina. Merimo jo v tako imenovani skovilovi lestvici, ki šteje od nič do milijon enot (SHU). Več enot, kot jih dosega sorta, bolj je pekoča. Sorta, ki dosega le 500 SHU, je na primer čili 'Panca', blago pekoče pa so še 'Poblano', 'Peppadew', tudi 'Aji Habanero'. Že ostreje nas bodo požgečkali 'Jalapeno', 'Piri Piri', 'Serrano', ' Mushroom' in 'Habanero' – ta dosega kar 350.000 SHU in se uvršča med najbolj pekoče sorte.

Učinkovina, ki je vzrok za pekočino v čiliju, je torej kapsaicin, poleg tega pa čili vsebuje veliko vitaminov, predvsem C in E, ter provitamin A, pa še baker, mangan in cink, v manjših količinah pa tudi salicilno in acetilsalicilno kislino, ki sta tudi v aspirinu.

Tako številni pravijo, da jim čili pomaga pri glavobolu in bolečinah v sinusih. Ker kapsaicin deluje tudi protibakterijsko, je priporočljivo, da takrat, ko smo prehlajeni ali nas ujame kakšen drug s sinusi povezan virus, v prehrano vključimo tudi čili. Če ga že ne morete uživati surovega, pa z njim vsaj začinite druge jedi.

Revija Zarja

Kaj pa, če vam rečemo, da boste z uživanjem čilija laže izgubili kakšen kilogram? Morda bo kdo pomislil, da zato, ker bomo z jedjo ob pekočini v ustih prej odnehali, a to ni pravi razlog. Že prej smo omenili, da učinkovine v čiliju pomagajo pri razgradnji maščob v hrani. Kar nekaj dokazov pa kaže, da verjetno topi maščobe v našem telesu.

Deluje predvsem tako, da pospeši telesne mehanizme za izgorevanje maščob, kar lahko opazimo tudi kot ogrevanje telesa, potenje in nekoliko pospešeno dihanje. Ko uživamo pekočo hrano, je pravzaprav tako, kakor da bi zraven telovadili. Čeprav se v resnici ne gibamo, pa zares telovadi naš metabolizem.

Prehrana

Kaj jesti, da bi ostali zdravi čez jesen in zimo?

Hren

Hren je nadvse aktualen med velikonočnimi prazniki, ob drugih priložnostih pa pogosto prevečkrat pozabimo nanj. Njegov koren je namreč bogat s kalijem, kalcijem, magnezijem, železom, fosforjem, vitamini B1, B6 in B2, še posebno bogat pa je z vitaminom C.

Kot tak zares odlično podpira naš imunski sistem in deluje celo proti številnim bakterijam. Korenine hrena izkopavamo konec jeseni in zgodaj pomladi, nato pa jih umijemo, skrtačimo in shranimo v temnem in hladnem prostoru.

Njegovo pekočino občutimo precej drugače kot pri čiliju

Ne zapeče nas v ustih, temveč bolj v nosu in očeh. Njegova moč je namreč skrita v gorčičnih oljih, ki dražijo sluznico in povzročajo solzenje. Tako je tudi odličen pomočnik ob prehladu in zamašenem nosu – z vdihavanjem njegovih hlapov si bomo zagotovo odprli dihalne poti in očistili nos. Gorčična olja pomagajo tudi pri prebavi mastnih jedi, hren pa, če ga uživamo v zmernih količinah, ureja še delovanje želodca, spodbuja delovanje žolčnika in presnovo.

Učinkuje razstrupljevalno ter čisti sečne poti. Medtem ko ga uživamo, lahko opazimo, da se nam nekoliko dvigne telesna temperatura in se začnemo znojiti. Pri uživanju pa moramo biti pazljivi, da ne pretiravamo, saj zaradi precej visoke vrednosti spojin z žveplom v večjih količinah lahko nadraži prebavila in sečne poti.

Najpogosteje pri hrenu uživamo njegovo koreniko, vendar nikakor ne spreglejte niti njegovih mladih listov, popkov in cvetov. Tudi ti so polni zdravilnih učinkovin, zato jih vsekakor dodajajte v solate ali z njimi pripravite odlične namaze s skuto.

Nikoli pa hrena ne smemo kuhati, vedno vse dele uporabljamo samo surove. Med kuhanjem se namreč gorčična olja razgradijo, tako da se izgubi njegova pikantna aromatičnost, porazgubi pa se tudi velik delež drugih zdravilnih učinkovin.

Shutterstock

Ingver

Tudi pekočina ingverja je nekaj posebnega. Ta bolj kot na jeziku zapeče nekje pri grlu. Glavni krivec za to je fenolna spojina, imenovana gingerol, ki aktivira nekatere receptorje na našem jeziku. Gingerol se pri obdelavi sveže ingverjeve korenike preobraža in spreminja svojo intenziteto: če ga pokuhamo, postane manj oster in dobi bolj blago pikantno-sladkasto aromo, če pa ga zmeljemo in posušimo, gingerol dehidrira in postane še ostrejši in pikantnejši.

Ingver pa prav zaradi gingerola v domači lekarni pogosto uporabljamo za preprečevanje slabosti in bruhanja. Ta pekoča učinkovina namreč naravno omili občutek slabosti in pomiri naš želodec. Če vam je med vožnjo rado slabo, imejte vedno pri sebi kakšen košček ingverja ali morda vsaj ingverjev kandirani bombon.

· Ingverjeva voda

Naraven napitek, ki lahko pomaga pri izgubi maščobe okoli trebuha

Tudi sicer je ingver za naše zdravje nadvse koristna korenika. Številne znanstvene raziskave kažejo, da je eden izmed najmočnejših rastlinskih antioksidantov, spodbuja krvni obtok, ugodno deluje na jetra, zmanjšuje holesterol in ima antiseptične lastnosti.

Dobra novica je, da ga lahko vzgojimo tudi doma. A ker potrebuje skoraj deset mesecev, da je korenika primerna za pobiranje, je najbolje, da ga posadimo v nekoliko večji okrasni lonec, in to čim bolj zgodaj spomladi. Iz ingverja lahko pripravimo svežo limonado, kuhamo čaje, ga dodajamo svežega ali kuhanega v jedi ali pa ga posušimo in zdrobljenega uporabljamo kot začimbnico. Prav zares je vsestranski in s svojo aromatično pekočino hkrati tako unikaten.