Ko telo ne uboga več: Preboj v Sloveniji, ki vrača upanje po možganski kapi
Bolnišnica, zdravilišče, URI Soča, potem pa? Pacienti ostanejo pred vprašanjem »kako naprej«. Sodobne metode kažejo, da imajo možgani še dolgo časa zmožnost okrevanja.
Strokovni nasveti, navade za vitalnost in uravnotežen vsakdan.
Sodobna nevrorehabilitacija s pomočjo povratnih informacij odpira vrata do hitrejšega okrevanja, večje samostojnosti in povratka v aktivno življenje. Namenjena je osebam po možganski kapi, z multiplo sklerozo, Parkinsonovo boleznijo in drugimi nevrološkimi obolenji. Pomaga pri težavah, kot so motnje hoje in ravnotežja, spastičnost, tremor, utrujenost in slabši nadzor nad rokami ali nogami.
Zobozdravnik Anton Muc je svoja pričakovanja ob začetku terapij postavil zelo skromno. »Pred zdravljenjem sem si rekel, če se bo stanje izboljšalo za en mikron, bom zadovoljen. To je doseženo in še več. Varneje stopam na levo nogo, ki je bila do sedaj pri hoji preveč iztegnjena,« opisuje.
Sonja, ki je program opravila po možganski kapi, dodaja: »Opazila sem znatno izboljšanje ravnotežja, hoje, koncentracije in tremorja. Omogočila mi je večjo samostojnost in boljšo kakovost življenja.«
Misel, občutek, premik
Sodobna nevrorehabilitacija temelji na nevroplastičnosti, sposobnosti možganov in živčevja, da s ponavljanjem, pravilnimi dražljaji in ciljno usmerjenim učenjem krepijo obstoječe povezave in vzpostavljajo nove poti. Pri zdravem človeku vsak hoteni gib steče po ustaljeni poti: možganska skorja oblikuje namero, signal potuje proti hrbtenjači, živcu in mišici. Pri možganski kapi se ta pot oslabi ali prekine. Ključno je, da možgani teh poti ne morejo na novo zgraditi sami od sebe.
Potrebujejo natančno sočasnost treh stvari: namere oziroma misli na gib, pravega občutka in pravega premika. Če se ti trije elementi zgodijo hkrati, se aktivirajo isti nevroni, ki se nato medsebojno povežejo. V praksi je takšno ujemanje težko doseči.
Pri pasivnem razgibavanju fizioterapevt premakne pacientovo nogo, ki pa v mislih ne sproži giba. Pri elektrostimulaciji se mišica krči, ko pacient v mislih ne sproži giba. Pri vajah pred ogledalom pacient gib zgolj opazuje. Te metode so koristne za vzdrževanje mobilnosti in tonusa, vendar možganov ne učijo učinkovito, ker manjka prav tisto: sočasnost ukaza, občutka in premika prave mišice.
Ko misel premakne avatarja
Eden takšnih naprednih sistemov, ki se imenuje recoveriX, je prišel v Slovenijo. Na voljo je v Ljubljani in Mariboru. Postopek je za pacienta preprost. Na glavo dobi kapo z elektrodami, ki zaznavajo možgansko aktivnost. Pred njim je zaslon z animiranim avatarjem, na podlakteh ali golenih pa elektrode za funkcionalno električno stimulacijo.
Pacient si gib v mislih zgolj predstavlja, sistem pa to namero zazna in v istem trenutku sproži tri stvari:
- na zaslonu se premakne avatarjeva roka,
- blagi električni impulz aktivira ustrezno mišico,
- pacient pa občuti pravi premik svojega uda.
V eni terapevtski seji so združeni motorična predstava, vizualna povratna informacija, električna stimulacija mišice, vključitev obeh strani telesa, nevropovratna informacija in kognitivni trening.
Eden najmočnejših trenutkov, kot opisujejo izvajalci, je prvi uspešni premik avatarja. Pacient namreč ne vidi naključne animacije, temveč rezultat lastne možganske aktivnosti. To je dokaz, da njegova namera še vedno sproži odziv tudi takrat, ko roka ali noga sama tega ne zmoreta več.
Kaj kažejo klinični podatki
Po 25 enournih obravnavah se je hitrost hoje pri pacientih po možganski kapi, merjena s testom hoje na 10 metrov, izboljšala za 0,19 metra na sekundo, kar presega prag klinično pomembne spremembe. Pri terapiji zgornjega uda so študije pokazale povprečno izboljšanje za 4,68 točke na lestvici Fugl-Meyer ob zmanjšanju spastičnosti zapestja in prstov. Izvajalci poudarjajo, da starost, čas od kapi in stopnja začetne prizadetosti niso bistveno vplivali na rezultat. Pristop je pokazal učinke tudi pri pacientih, ki so bili od kapi oddaljeni deset, dvajset ali trideset let.
Pri multipli sklerozi je po 30 terapijah vzdržljivost hoje pri šestminutnem testu narasla za 37,29 metra, koordinacija pri testu »Vstani in pojdi« pa se je izboljšala za 4,53 sekunde. Pri Parkinsonovi bolezni pacienti lažje vstanejo s stola, na začetku hoje manj obtičijo, roke pri oblačenju in drobnih opravilih pa so spretnejše. Vendar je pomembno vedeti, da terapija ne nadomešča zdravil. Pri Parkinsonovi bolezni in multipli sklerozi farmakološko zdravljenje ostaja temelj, terapija ga le dopolnjuje.
Klinična ocena je pokazala, da so terapije in sistem recoveriX učinkoviti in varni. Učinki terapije so rezultat natančnega ujemanja med namero in gibom v tisočih ponovitvah.
Zakaj fizioterapija ostaja nepogrešljiva
Zato, ker tudi najsodobnejša tehnologija ne nadomesti dela fizioterapevta in delovnega terapevta. Tehnologija lahko v možganih vzpostavi in okrepi nevronske mreže, ne more pa pacientu pokazati, kako z manj zdravo nogo varno vstati po nočnem prebujenju ali kako se obleči z eno samo funkcionalno roko.
Pri pacientih se po besedah izvajalcev najprej izboljša kakovost giba. Manj je spastičnosti, vzorec gibanja je pravilnejši. Šele nato sledita moč in vzdržljivost. Najprej, kot pravijo, »možgani najdejo pot«, šele nato jo mišice z vadbo utrdijo.
Dostopnost in potek rehabilitacije v Sloveniji
Za dosego dolgotrajnih učinkov program običajno obsega 25 terapij po možganski kapi oziroma med 24 in 30 terapij pri Parkinsonovi bolezni in multipli sklerozi. Posamezna terapija traja približno eno uro, cena obravnave pa znaša 89 evrov. V Sloveniji so te obravnave na voljo v Ljubljani in Mariboru.
Čeprav tehnologija recoveriX omogoča neposredno povezavo misli in mišice, se ta proces najbolje obnese, ko se dopolnjuje s klasično fizioterapijo in delovno terapijo, ki napredek preneseta v vsakodnevno funkcijo. Nobena tehnologija namreč ne »popravi« možganske kapi ali nevrološke bolezni. Tisto, kar takšni pristopi nudijo, je natančnejši način, kako možganom dati priložnost, da se znova naučijo nekaterih izgubljenih veščin. Cilj ni popolna vrnitev v stanje pred boleznijo, temveč več samostojnosti, več varnosti in lažje vsakdanje opravilo, torej tisto, kar pacientu in njegovi družini največ pomeni.
