M. B.-J., arhiv DL

Peter ni imel pravega počitka. Kako neki, ko pa je kot šofer delal v pekarni v Metliki. Sveži pekovski izdelki so morali biti v trgovinah, preden so zjutraj odprle vrata kupcem. Delovni dan se mu je začenjal med 1. in 4. uro zjutraj.

In tako se je Petru Doklu iz Čuril pri Metliki vsak dan začel enako. Sredi noči ali v zgodnjih jutranjih urah se je usedel v kombi in razvažal kruh in druge izdelke metliških pekov. »Čez dan je bilo bolj malo počitka. Ko sem se vrnil z dela, preprosto nisem mogel spati. Pa še gradnjo hiše smo zaključevali, tako da dela doma nikoli ni manjkalo,« se spominja časov pred dobrim poldrugim desetletjem Peter.

KOT BI UGASNIL LUČ

Potem pa se je poleti leta 2000 – prav tisto leto je bil star 40 let - zgodilo. Iznenada. S kombijem je peljal proti Staremu trgu ob Kolpi, in ko se je že spuščal proti vasi, ga je infarkt. Takrat seveda tega ni vedel. »Bilo je, kot bi ugasnil luč. Zmanjkalo me je in zapeljal sem s ceste. Na srečo je avto ustavilo grmovje, da ni zdrsnil v dolino in da se nisem poškodoval. Zelo hitro sem prišel k zavesti, tisti, ki je peljal za mano, pa je povedal, da sem, preden sem zapeljal s ceste, še pospešil vožnjo. Sam se tega ne spominjam,« pripoveduje Dokl, ki je najprej pomislil, da je za volanom za trenutek zaspal. Po nesreči drugih težav ni imel, le pod levo lopatico je čutil bolečine. Zdravnica ga je iz metliškega zdravstvenega doma takoj napotila na ultrazvok v Novo mesto, kjer pa so ugotovili, da je imel infarkt, da ima srčno popuščanje in da je 20 odst. srca odmrlo.

»Čez nekaj dni so me sprejeli v novomeško bolnišnico. Imel sem srečo, da sem do takrat ostal živ. Po mesecu dni so me odpustili iz bolnice. Jemal sem zdravila, polovično so me upokojili, štiri ure pa sem še hodil na delo. Vse je bilo v redu in nisem imel nikakršnih težav. Igral sem tudi pri Mestni godbi Metlika, ki sem ji zvest od sedmega razreda osnovne šole,« pripoveduje.

Decembra 2011 pa so znova nastopile težave. Čutil je, da mu pojenjajo moči, ni imel več apetita, kopičili so se problemi z odvajanjem. Ni mogel spati, saj ga je dušilo, ko se je ulegel. Tudi sicer je težko dihal in vse težje je govoril. »Mesec dni sem hodil okrog zdravnikov, pošiljali so me sem in tja, dobil sem še dodatna zdravila, a ni bilo nič bolje. Psihično sem bil že tako na koncu, da me je minevala volja do življenja. Končno me je poklical kardiolog iz novomeške bolnice, kjer sem preživel dva dni, nato pa so me poslali na Univerzitetni klinični center v Ljubljano.«

VREDNO SE JE BORITI ZA ŽIVLJENJE

V Ljubljani so se Petru spet začele vračati moči. Pravi, da je takrat začutil, da je prišel v roke ljudem, ki mu lahko pomagajo. Najraje pa je bil sam in veliko je razmišljal, ker je sam pri sebi želel razčistiti določene zadeve, za katere morda prej niti ni imel časa, in sam izboriti svojo bitko. Zlasti pa se je takrat zavedal, kako pomembna je psihična stabilnost. In prišel je do spoznanja, da se je vredno boriti za življenje. Tudi osnovne življenjske funkcije so se mu s pomočjo infuzije začele vračati.

A ker je bilo njegovo srce povečano, saj je bilo veliko kot žoga, so mu zdravniki povedali, da zanj ni druge možnosti, kot da mu presadijo srce. »To me niti ni posebno presenetilo, saj mi je že kardiolog v Novem mestu omenil, da mi bodo morali najbrž zamenjati srce. Videl sem, da nimam druge izbire, če želim še živeti. Da imam pravzaprav le dve možnosti: ali mi presadijo srce ali pa grem na drugi svet. In če bi se zgodilo slednje, sem podpisal, da mi lahko vzamejo vse organe, ki bi jih potrebovali. Tako sem želel pomagati drugim. Na onem svetu tako in tako ne bom ničesar več potreboval,« se nasmehne danes.

Dali so ga na čakalno listo Eurotransplanta, neprofitne organizacije, ki deluje kot mednarodna transplantacijska mreža, ki organizira izmenjavo organov med posameznimi transplantacijskimi centri v evropskih državah, ki so povezane v to organizacijo. Dokl je verjel, da bodo našli primerno srce tudi zanj, čeprav je vedel, da to ne bo lahko, saj ima krvno skupino 0+, ki je zelo redka.

2. maj 2012 pa Peter lahko šteje kot svoj drugi rojstni dan. Zdravnica ga je na tisti praznični dan zbudila ob pol treh zjutraj in mu povedala, da ga bodo odpeljali na operacijo. Prišel je dan, na katerega je na Kliničnem centru čakal štiri mesece. »Ko sem se po operaciji zbudil iz narkoze, sem čutil neizmerno energijo. Kako lep občutek je bil to! A sem hkrati ugotovil, da na levo oko vidim le črto. Počila mi je namreč žila v glavi. Zopet so me uspavali in uredili tudi to, tako da sedaj vidim normalno,« ne more pozabiti dogodkov izpred štirih let.

M. B.-J., arhiv DL

HVALEŽEN ZA PODARJENO SRCE IN ŽIVLJENJE

Peter, ki je bil pred operacijo že zelo slaboten, je bil navdušen, ko je bil po njej spet poln energije. Nekaj dni po operaciji je že sedel na postelji in kmalu je začel tudi hoditi, po desetih dneh pa je bil že v domači oskrbi. A še preden je odšel domov, ga je zanimalo, čigavo srce je dobil. Izvedel je, da je bil drugi na čakalni listi, a ker je bil pacient, ki bi moral dobiti srce pred njim, zelo daleč, so ga pač presadili njemu. Čas od odvzema srca mrtvemu darovalcu do vsaditve bolniku ne sme biti namreč daljši kot štiri ure, v tem času pa ga ne bi uspeli dostaviti in presaditi prvemu na seznamu. Dokl pravi, da mu je ta informacija zadostovala in nič več ni spraševal.

Takoj je začutil, da je z novim srcem prišla tudi ogromna sprememba. Sam pa je v mesecih, ko je imel dovolj časa za premišljevanje, spoznal tudi, da bo moral spremeniti svoje življenje in predvsem več pozornosti nameniti sam sebi. »Predvsem pa moram poslušati svoje telo. Paziti moram, kaj pojem, in če se prekršim, telo to hitro sporoči. Še sreča, da skoraj vso hrano pridelamo na ekološki način sami doma. Že leta 2002 sem se invalidsko upokojil, kar pa ne pomeni, da moram poležavati. Nasprotno, paziti moram, da sem ves čas zaposlen, da neprestano nekaj počnem. To je moja terapija. Težkega dela se izogibam, sicer pa sem ves čas v gibanju. Pa tudi glava mora neprestano razmišljati. Zato se tudi nisem odrekel igranju v Mestni godbi, kjer igram na pozavno, vešč pa sem igranja tudi na nekaj drugih inštrumentov. Po operaciji sem začel tudi peti. Sem ljubitelj starih motorjev in ker sem po poklicu avtomehanik, mi moje znanje pride še kako prav pri njihovem popravilu. A tudi sicer se doma najde vedno kakšno delo, in ko imam dober dan, mi gre vse odlično od rok,« pravi Dokl, ki zatrdi, da se počuti odlično.

Po naravi je že od nekdaj veseljak, odkar ima novo srce, pa je še toliko bolj vesel že takoj zjutraj, ko se zbudi. »Res jemljem nekaj tablet, ki jih bom pač moral uživati do konca življenja. A drugače je vsak dan zame novo doživetje. Zahvaljujem se darovalcu srca in njegovi družini, ženi Mariji, sinu Petru in hčerki Martini, ki so mi stali ob strani, kardiologom in vsemu osebju v Kliničnem centru v Ljubljani, ki so mi podaljšali življenje. Življenje je lepo in pomembno je, da ga živimo. A to marsikdo spozna šele, ko je za njim takšna ali podobna preizkušnja, kot je bila za mano,« pripoveduje Peter, ki zatrdi, da zanj možnosti, da ne bi šel na operacijo, sploh ni bilo. »Vedel sem, da moram iti, in verjel sem, da jo bom dočakal. V takšnih primerih ne sme človek nikoli dvomiti in zaupati mora zdravnikom.«

Seveda se Dokl dotakne tudi darovalcev organov in tistih, ki še razmišljajo o tem, ali bi se vpisali med darovalce. »Apeliram na ljudi, da se odločijo za ta korak. To je zelo plemenita poteza. Na onem svetu tako in tako nihče ničesar več ne potrebuje. Lahko pa kot darovalec nekomu reši, podaljša in polepša življenje. In kaj si lahko še več želimo! Zato naj se ljudje le odločijo. Tu ni nikakršne trgovine, ampak gre za poštene zadeve.«

Peter je tako vesel in hkrati hvaležen, da je s presajenim srcem preživel dobra štiri leta, da bi bil pripravljen takoj lastniku vrniti srce, če bi ga potreboval. Ker seveda to ni mogoče, pa se mu želi oddolžiti na ta način, da pomaga vsakomur, kolikor je v njegovi moči. »In če bo kdo pred dilemo, pred kakršno sem bil sam, bom z veseljem z njim delil svojo izkušnjo. Na lastni koži sem občutil, kako pomemben je pogovor med pacienti,« je zadovoljen Peter Dokl.

Članek je bil objavljen v julijski Živi, prilogi Dolenjskega lista.