Ana Špacapan

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Bolj ko razmišljam, bolj se bojim, da bo vendarle držalo drugo. Spomnim se, kako so starejši, ko sem bila še mlada, neprestano razlagali, da »ta mladina nima nobenega spoštovanja več«. Takrat smo zavijali z očmi. Danes bi jih skoraj poklicala nazaj v čas in jim rekla: »Oprostite. Očitno ste vedeli, kaj prihaja.« Ampak težava sploh ni več v mladih. Danes starejši ne spoštujejo mlajših, mlajši starejših, enako stari drug drugega, stranke prodajalcev, prodajalci strank, vozniki drugih voznikov, sodelavci svojih sodelavcev. Nespoštovanje je postalo nekakšen univerzalni jezik. Esperanto sodobnega časa. Sama se res trudim biti spoštljiva do ljudi. Ne trdim, da sem vsak dan kot sončni žarek, ker nisem. Kdor me pozna, ve, da znam biti tudi konkretna nevihta. Ampak trudim se. Če na ulici srečam gospoda, ki prazni smetnjake, in se najini pogledi srečajo, ga pozdravim. V trgovini ne kričim čez tri vrste ljudi, da se mi mudi, kot da so vsi drugi prišli tja preživljat prosti čas. Svojih težav ne stresam na človeka za pultom samo zato, ker nosi službeno majico. In enako pričakujem tudi v obratni smeri. Pred kratkim sem bila v eni od zelo znanih trgovskih verig. Gneča, vozički, ljudje povsod. Pred menoj ogromen skladiščni voziček, mimo katerega nisem mogla. Poskusila sem ga premakniti za nekaj centimetrov. Ne odpeljati domov. Ne prodati v Salomonovem oglasniku. Samo premakniti za pet centimetrov v levo - točno toliko kot sem potrebovala, da grem lahko mimo. Takrat se je name usula prodajalka. Tako glasno in tako jezno, da sem nekaj sekund samo gledala, ali morda govori komu za menoj. Ni. Govorila je meni. Kričala je name. Ljudje so se začeli obračati, jaz pa sem se v trenutku počutila kot kriminalka, ki so jo zalotili med ropom stoletja, z maslom in jogurtom v vozičku. Nisem odgovorila. Sem si pa v mislih že napisala objavo za družbena omrežja. Z imenom trgovine in lokacijo. Potem sem prišla do blagajne. Tam me je pričakala njena sodelavka. Nasmejana, prijazna, normalna. In sem si premislila. Zakaj bi zaradi ene osebe blatila vse druge, ki svoje delo opravljajo spoštljivo? Še bolj kot takšni prizori pa mi gredo na živce poslovne različice istega vedenja. To je že višja liga. V svojem poslu sem že kar nekaj let. Naredila sem precej projektov, nekaj jih je bilo celo uspešnih, še vedno delam in se še vedno vsak dan česa novega naučim. Nikoli pa mi ni padlo na pamet, da bi si zaradi tega na glavo nataknila namišljeno krono in z njo gledala zviška na druge. Ravno te dni sem spet doživela komunikacijo nekoga, ki je v naš poslovni svet prišel relativno pred kratkim, a je očitno ob prihodu v paketu dobil še občutek, da sedi sedemnajst nadstropij nad vsemi nami. In ne. Tega ne mislim požirati. Še posebej pa obožujem tisti stavek, ki praviloma sledi, ko človeku poveš, da je njegov način komunikacije nespoštljiv: »Karmen, pa kaj to tako jemlješ? Saj ni nič osebnega.« A res? Če nekaj rečeš meni, osebno, pred drugimi ljudmi, na način, ki me poniža, razjezi ali prizadene, je precej težko trditi, da ni osebno. Kaj naj bo potem? Meteorološko? Vse je osebno. Ker na drugi strani vsakega elektronskega sporočila, telefonskega klica, blagajne, sporočila v skupini, volana in službene mize sedi človek. Besede imajo posledice, tudi če jih zavijemo v celofan z napisom »nič osebnega«. Zato bi mogoče vsi skupaj potrebovali malo manj superiornosti in malo več osnovne človeške spodobnosti. Ni tako težko. Pozdraviš. Rečeš prosim. Rečeš hvala. Ne ponižuješ. Ne kričiš. Z ljudmi ne govoriš, kot da so manj vredni od tebe. Kot da so zaostali, nevedni, počasni … In če se je kdo slučajno našel v tej kolumni … Prosim, nikar ne jemljite tega osebno. Saj veste. Nič osebnega.