Shutterstock

##IMAGE-4029341##

Že od nekdaj človek išče studenec večne mladosti in življenja, ni ga še našel. Planet Zemlja nam je dan samo v najem in naše življenje se enkrat konča. Nekdo umre spokojno, ko mu zaradi visoke starosti pač omagajo vsi organi, spet drugi nima te sreče, bolezen mu skrajša življenje.

Medicina je v zadnjih letih zelo napredovala, vendar še vedno ne more rešiti vseh bolnikov kljub velikemu trudu. Pri tem ne mislim samo na bolnike v zadnjem stadiju raka, temveč tudi na bolnike s kroničnimi boleznimi srca, ožilja, pljuč in geriatričnimi sindromi. Vsled tega je nujna paliativna oskrba, ki pomaga tem bolnikom z neozdravljivo boleznijo in tudi nudi pomoč njihovim bližnjim. Namen te oskrbe je obvladovanje telesnih in tudi psiholoških problemov. Ta oskrba ne sme biti samo zato, da se podaljšuje življenje, pač pa predvsem zato, da so zadnji dnevi preživeti kakovostno, aktivno in človeka dostojno življenje.

Že ob postavitvi diagnoze, da je bolezen neozdravljiva, se ta oskrba prične. Bolnika ne smemo pustiti, da hira, da je izključen iz normalnega življenja, češ, tako in tako bo umrl, nasprotno, vključiti ga je treba v čim več aktivnosti, seveda zdravstvenemu stanju primerno. Dati mu moramo vedeti, da je še vedno član družbe in kot tak lahko skupnosti še veliko da, bodisi s svojimi nasveti ali z delom. Nikakor mu ne smemo stalno omenjati bolezni, obnašajmo se normalno. Pomembno je tudi, da ga njegovi bližnji obravnavajo enako kot prej, da ne kažejo žalostnih obrazov, ne jokajo pred njim in da mu nudijo stvari, ki si jih je vedno želel, pa za to ni bilo prilike. Poslušajmo ga, ko nam pripoveduje o svojem življenju, marsikaj se bomo naučili.

Preberite še ...

· Moda

5 stilov superg, ki jih moramo to pomlad imeti v garderobi

Paliativna oskrba bolnika se lahko izvaja doma, v bolnišnicah, zdravstvenih domovih in specializiranih ustanovah – hospicih.

Začetek paliativne oskrbe za pomoč neozdravljivo bolnim velja Hospic. V 60-ih letih prejšnjega stoletja ga je ustanovila Cicely Saunders (med. sestra, socialna delavka in po končanem študiju tudi zdravnica.) Leta 1967 je uresničila eno največjih inovacij 20. stol. na socialnem področju. Po osmih letih zbiranja sredstev, načrtovanja in gradnje je Hospic v Londonu končno sprejel prve bolnike. Hospic (lat.Hospitium - gost) je sprva bilo gostišče na alpskih prelazih, kjer so sprejemali potnike in pa tudi umirajoče bolnike. Prve začetke teh ustanov zasledimo že v 5. stol., bili so povezani s samostani in so jih upravljali redovniki. Vse je potekalo brezosebno, komaj so čakali, da so se teh bolnikov čimprej rešili, da so umrli, od njihovih družin pa so seveda pobrali denar.

V 70-ih letih pa je kanadski zdravnik Balfour Mount vpeljal model oskrbe umirajočih v bolnišnicah in to imenoval paliativna oskrba. V Sloveniji je najprej bil ustanovljen Hospic, od leta 2010 dalje pa obstaja državni program, s katerim so bili postavljeni temelji strokovne paliativne oskrbe. Paliativna oskrba pri nas še ni tako uveljavljena, osebje je brez specializacije, dobi jo lahko samo v tujini, vendar je Slovenska zdravniška zbornica ne prizna in tudi ni finančnih mehanizmov za to.

To je zelo žalostno, vedno več bomo potrebovali paliativne oskrbe, saj se življenjska doba daljša, in seveda oskrba zato tudi traja vedno več let. Primanjkuje strokovnega osebja, ki bi moralo biti povezano z zdravstvenim osebjem, s socialnimi delavci, in bolnikom se ne bi smelo kratiti njihovih pravic, tudi glede veroizpovedi ne. Z njimi bi morali ravnati z vsem spoštovanjem, ki si ga zaslužijo, in če so v bolnišnici, zdravstvenih domovih in specializiranih ustanovah, bi se v njih morali počutiti dobro, občutiti bi morali toplino in osebje bi moralo ravnati z njimi kakor s svojimi domačimi, da bi vsaj zadnje dni svojega življenja preživeli dostojno in tako tudi umrli.