Na tem našem planetu je ogromno ljudi, vendar se jih vsako leto rodi še na milijone. Vsi niso idealni, pač pa je na žalost njihovo rojstvo zaznamovano tudi z boleznijo, bodisi duševno, poškodbo, pa tudi mnogimi drugimi problemi. Niso sposobni skrbeti sami zase, odrinjeni so od vseh ostalih ljudi, ne morejo početi stvari kot ostali oziroma kar si želijo in kar je še huje, zaznamovani so s stigmo, kar jih še bolj odrine na rob.

##IMAGE-3207622##

A bi ne bilo boljše, da bi se zdravi poskušali naučiti, kako jim pomagati, da bi se lahko vključili v družbo in si znali tudi sami pomagati pri stvareh, ki jih zanimajo in tudi pomagajo pri lažjem življenju. Ne, lažje nam je, da ga smatramo za človeka s stigmo, kot pa da bi mu pomagali z delovno terapijo.

Marsikdo ne ve, kaj pomeni stigma, čeprav vneto sodeluje pri njej. Beseda STIGMA se je uporabljala že v antiki, izvira pa iz grške besede STIGMATUS in pomeni pega, vžgano znamenje za pobeglega sužnja ali hudodelca – v glavnem je sramotno znamenje.

Delovna terapija se posveča vsakemu posamezniku posebej in ga obravnava celostno. Mora spoznati njegove vrednote, interese, okolje, v katerem živi in vse, kar posameznika zanima, ga veseli in mu pomaga k boljšemu življenju, še posebej pomembno je pri duševnih bolnikih, kajti če tega ni, ne moremo obravnavati niti ostalih bolezni.

Vsakega bolnika moramo naučiti vsaj osnovnih stvari, higiene, pospravljanja, da se pravilno oblečejo, uporabljajo jedilni pribor ... Če bodo to osvojili, si lahko oba, terapevt in bolnik, nadeneta medalje, to je ogromna stvar.

Pri vsem tem pa ne smemo pozabiti tudi na igro, na njihov prosti čas, ker nihče ne more samo delati od jutra do večera.

Nekaterim se kar zasvetijo oči, ko zagledajo žogo, zakaj jih ne bi nekdo učil nogometa, spet drugi radi igrajo neki instrument ali pojejo, nekateri pa radi samo gledajo in poslušajo. Ustanovimo nogometne ekipe, pevske zbore, to, nad čemer so navdušeni.

Pa naj ekipe raznih krajev med seboj malo tekmujejo, saj ni važno, če ne izgleda profesionalno, važno je, da so oni zadovoljni. Je kdo videl kdaj, kako se veselijo, če jim kaj uspe, kako se jim svetijo oči, kako so lička nasmejana. Jaz sem bila dve leti spremljevalec deklic v šolo. Bile so na invalidskih vozičkih, govoriti niso znale. Vsak dan na poti v šolo sem jih učila, da bi znale izgovoriti svoje ime, seveda začetek je bil težek, jokale so, bile jezne na mene, niso me hotele niti pogledati. Jaz se nisem jezila, vseeno sem jih hvalila za njihov trud, dokler nekega dne, ko smo se vračale iz šole, so mi izgovorile svoje ime. Bilo je to nerodno izgovorjeno, ampak bilo je. Bil je to začetek nekega najlepšega za njih in tudi za mene. Objemale so me in vse smo jokale od sreče.

Rada bi, da bi tudi vsi ostali doživeli nekaj tako lepega. Srce mi je bilo prepolno sreče.

Zapomnite si ta datum 27. oktober - Svetovni dan delovne terapije.