Na prelomu letnih časov me pogosto iztiri: po eni strani smo smuči že spravili v najtemnejšo in najbolj oddaljeno klet, po drugi strani pa skozi okno opazujem, kako se talijo zadnje krpe snega (ja, živim malce višje nad morjem...). Čez dan sopiham v hrib le v majici, zvečer pa noge pritiskam k toplemu radiatorju. Moja Afrika, vsaj kar zadeva občasnih temperaturnih razponov.

Ko moje kosti prvič zares začutijo sonce, ne mislijo več na nič drugega. Moj turnus v službi je milosten zato, ker sem v kleti (no, nizkem pritličju) ves dan in skoraj ne vem, kako vroče ali hladno je zunaj. Razmere ocenjujem bolj po zunanjih oblačilih sodelavcev, ki odhajajo na teren oziroma se z njega vračajo. Všeč mi je ta pomirjenost s situacijo. Tako mi ni treba vzdihovati, da je zunaj tako krasen dan, jaz pa zaprta v naš »desk«, pa da me sonce kliče ven, pa da se življenje »mimo pelje«. Takrat me pač ni, za nič in nikogar drugega kot za moje delo.

Medtem pa se na severu tali ledena plošča, velika za pol Slovenije. O tem poročamo. Tudi o tem, da so medvede »protiustavno« streljali. Zanimivi, tile medvedi. Po eni strani vzdihujemo in smo pretreseni ob pogledu na nebogljenega belega severnega medveda, ki brezupno potuje na kosu ledu, ki ga bo očitno kmalu konec, po drugi strani jih vsako leto v majhni Sloveniji pod streli pade nekaj sto.

STOP.
Ne mislim razpravljati o tem, je pa zanimiva ta dvojnost človekovega dojemanja.

Prejšnji teden - denimo - se je na internetnih portalih »rolala« (to je izraz iz našega bogatega televizijsko novinarskega žargona) še ena zanimiva vest iz živalskega sveta. Pri Jurkloštru naj bi dva podivjana psa v hlevu poklala vso drobnico. Hudo! Presenečenje sledi - eden od dveh neusmiljenih zverin je bil pasme maltežan. Hm. Poleg vesti so tako objavili sličico grozeče renčočega maltežana. Tudi najbolj površni pasjeljubci ste se zdajle nasmehnili, kajne?!

Slučajno smo skoraj petnajst let preživeli v družbi naše maltežanke, ki je bila sicer nadvse jeznorita. Še posebej, ko sem dobila hčerko, ni mogla skriti dejstva, kako nenavdušena je nad njenim prihodom. Vse do enega leta je ni niti pogledala, potem pa jo je občasno pogrizljala, če je preveč silila vanjo. Psička z zobki, velikimi kot dolgozrnati riž. Hm.

STOP.
Ne mislim polemizirati o objektivnosti vesti. In res mi je hudo za drobnico.
Posebej jagenjčki so tako »luštni«. A kaj ko jih mnogi ljubijo le pečene.

Še o eni zverini bom. Naši super uničevalki miši. Vsako jutro, ko odprem vrata, me na pragu pričaka kakšna razstavljena mišja žrtev. Včasih tudi obglavljena. Potem bi jo menda morala pohvaliti. Kar mi gre stežka. Ker mačk v bistvu nimam zato, da bi lovile miši. A mački tega ni mar, to je zapisano v njeni krvi in bodi tako. Odstranim kadaverček, ona pa se zadovoljno zlekne na kavču, od koder jo pozno popoldne lahko odžene le moj  partner, ki je trden zagovornik tega, da mačka ne sodi v hišo.

STOP.

Tu bom pa vztrajna. Mačka neznosno lepo »paše« v hišo.