Arhiv Štajerskega Tednika

Ena izmed prostovoljk je Živa Bombek iz Ptuja, sicer študentka Varstva narave na Univerzi na Primorskem. Dvoživke rešuje že deseto leto zapored, pri tem pa se ji vsako leto pridruži tudi nekaj prostovoljcev. »Stara sem bila komaj 17 let, ko sem začela prenašati dvoživke. Za to točko mi je povedala prijateljica. V meni se je nekaj premaknilo, ko sem videla na kupu vsaj 200 povoženih živali. Takrat si seveda nisem predstavljala, da bom to počela tudi naslednjih deset let. Verjetno se marsikdo ne zaveda, da so te živali pomemben del ekosistema in prispevajo k njegovi uravnoteženosti. To je tudi glavni razlog, zakaj to počnem,« je povedala Živa, ki vsako dvoživko tudi natančno popiše. Lani so jih z ene na drugo stran ceste v Orešju pri Ptuju prenesli okoli 1.100, povoženih je bilo 224. »Letos smo doslej življenje rešili 372 dvoživkam, 118 je bilo žal povoženih. Na tem delu ceste bi potrebovali začasno ograjo, vendar bi v tem primeru morali biti vsak dan na terenu, kar je nemogoče. Prostovoljce je namreč vedno težje najti. Začasna ograja samo začasno ustavi dvoživke, saj bodo vedno našle pot do mrtvice. Delček problema bi morebiti rešili s pravilno zgrajenimi podhodi in postavljenimi ograjami,« je dodala sogovornica, ki ji je uspelo pristojne službe prepričati, da so postavile vsaj prometne znake, ki voznike opozarjajo na prečkanje dvoživk. Še dodatno so letos postavili znaka delo na cesti z lučko. V Orešju, pri sekvoji, je celotni odsek, ki ga prečkajo dvoživke, dolg 1.700 metrov, najbolj intenzivni prehod pa je na okoli 500 metrov dolgem pasu.

Po besedah Žive nekateri vozniki upočasnijo hitrost in se jim poskušajo izogniti, so pa tudi taki, ki jih nalašč povozijo.

Preberite več v Štajerskem Tedniku