Arhiv Štajerskega Tednika

Postale so moteče, saj spodkopavajo rečno nabrežje in izpodrivajo avtohtone vrste, tako rastlinske kot živalske. Njihovo število naj bi se v zadnjih desetih letih podvojilo ali celo potrojilo, zato njihove populacije naj ne bi bilo več mogoče omejiti in je kmetijsko ministrstvo poseglo po rigoroznejšem ukrepu – odlovu oziroma odstrelu s pomočjo živolovk. Kar je na noge dvignilo zaščitnike živali; sprožili so akcijo proti pobijanju nutrij in s peticijo doslej zbrali že skoraj 21.000 podpisov.

Ne glede na to, ali je nutrije treba iztrebiti iz slovenskega prostora ali njihovo število uravnavati na kakšen prijaznejši način, na primer s sterilizacijo oziroma kastracijo, kot predlagajo nekateri, ostaja dejstvo, da te veliki podgani podobne kosmatinke k nam niso prišle same, ampak so kolateralna škoda sodobne potrošniške mrzlice, torej je za njihovo naselitev kriv človek. Nutrije so namreč sprva množično gojili na farmah za »pelce«, ko pa je zanimanje za krzno začelo upadati, so farme zaprli, živali iz ujetništva izpustili na svobodo, kjer so sčasoma postale nadloga, ki se je je treba zdaj na vsak način rešiti.

Čeprav je že povsem izumrl in se nato v naše kraje oziroma vode znova vrnil, pa je bober po drugi strani avtohtona in zavarovana živalska vrsta. A so tudi vanj vse pogosteje naperjene nezadovoljne puščice, saj obje poljščine, če so preblizu vodotokov, z gradnjo jezov povzroča poplave, spodkopava brežine in gradi večmetrske kanale. Kmetje se pritožujejo, zaradi nastale škode so upravičeni tudi do državne odškodnine.

Slovenski gozdovi so v preteklosti ostali skoraj brez medvedov in volkov, nato pa smo z načrtno naselitvijo in zaščito novih primerkov dosegli, da so jih znova polni. A glej ga zlomka, stvar je očitno tudi tu ušla izpod nadzora, saj se nismo naučili živeti z njima v tako imenovanem obvladljivem sobivanju. Čeprav imajo medvedi na voljo vse manj prostora zaradi širjenja naselij in prometa, očitno doslej ni bilo posebnega interesa po strateškem uravnavanju njihovega števila; zdaj jim imamo namreč toliko, da jih z odredbo množično streljamo. A jih obenem še zmeraj tudi načrtno hranimo, in to za trofeje in prodajo mesa, pravijo zagovorniki živali, prepričani, da ne gre za odstrel v imenu koristi za okolje, pač pa zaradi osebnih interesov in dobička. Po drugi strani postaja tudi volk vse bolj moteč, saj kot plenilec napada živino, zlasti drobnico, zato so vse glasnejše zahteve po ukrepanju, tako s strani rejcev drobnice, pa čeprav nimajo ustrezno zaščitenih pašnikov, kot prebivalcev, ki jih je volka strah, saj niso vajeni njegove prisotnosti v svoji okolici.

Brez temeljitega premisleka in načrtovanega uravnavanja populacij ter previdnosti pri tujerodnih vrstah se še naprej igramo bogove in se vrtimo v krogu zadovoljevanja nekih hipnih interesov: žival iztrebimo, ponovno naselimo, ko se pretirano namnoži, pa se je hočemo spet znebiti. Aroganca brez primere. Nam bo šel kmalu na živce tudi ris, katerega število je slednjič z veliko truda le začelo naraščati?