Svet24
© 2025 SVET24, informativne vsebine d.o.o. - Vse pravice pridržane.

Uspešno zgodbo spisali zahvaljujoč jelenom


Tina Strmčnik
12. 9. 2020, 03.00
Deli članek
Facebook
X (Twitter)
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli
Velikost pisave
Manjša
Večja

»Jelenjadi se še nisem nagledal, čeprav z njo sobivam že 30 let. Je eden glavnih razlogov, zakaj je uspela zgodba naše turistične dejavnosti, in je osnovni magnet, zaradi katerega k nam prihajajo obiskovalci od blizu in daleč.« Tako pravi Borut Ježovnik, gospodar kmetije Jelenov greben, ki je za prispevek k razvoju turizma v Podčetrtku in uspešno podjetniško pot ob letošnjem občinskem prazniku prejela najvišje priznanje, plaketo občine. Na kmetiji, kjer je redno zaposlenih 24 ljudi, ne spijo na lovorikah, temveč iz leta v leto širijo ponudbo. V zadnjem času so pod streho postavili turističnoproizvodni center, kjer bodo na enem mestu obiskovalcem prikazali svojo pestro ponudbo.  

1599815630_dl3u1180.jpg
Arhiv NTRC

Borut Ježovnik je kmetijo prevzel leta 1984, ko je bil star komaj 18 let. Njegov stari oče Ivan Amon je imel takrat zdravstvene težave in se je z ženo odločil, da bo vse skupaj predal vnuku, ki je ves čas pomagal na posestvu. Ta se še danes zaveda, kako hrabra sta bila stara starša, da sta mu dala proste roke. »Včasih je bila krava statusni simbol. Ker sem se odločil, da bom opustil govedorejo in se lotil nečesa drugega, so v vasi vsi po vrsti več let debelo gledali. Mislili so, da bo vse skupaj propadlo.« Ježovnik se je najprej posvetil gojenju gob, s čimer sta se ukvarjala že njegova starša. Omenjena proizvodnja je bila opredeljena kot kmetijska dejavnost, oproščena davka. Spominja se, da so člani družine iz tega naredili dober posel. Pridobili so osnovni kapital, s pomočjo katerega so lahko začeli razvijati nove turistične zgodbe.

Ko so krave zapustile kmetijo, so z Brionov pripeljali 75 jelenov damjakov. Ježovnikova starša sta se nad gojenjem teh živali navdušila v Holandiji, nato sta po izkušnjah vprašala rejca na Konjiški gori in se s sinovo družino odločila za ta pogumen korak. Turistom so bili jeleni zanimivi, marsikdo je želel poskusiti divjačinske izdelke. »Najprej smo gostom z narezki postregli v garaži in kleti. Ker smo gojili gobe, so bili del ponudbe šampinjoni, pripravljeni na različne načine. Najprej je naša dejavnost rasla organsko. Ko smo videli, da je pravi čas, da vse skupaj malo pospešimo, smo najeli posojila in se lotili večjih naložb,« pripoveduje Ježovnik, ki je z ženo Asunto leta 1990 ustanovil podjetje in gostišču nadel ime Jelenov greben.

Ko živali učijo človeka

Gojenje jelenjadi je po 30 letih še vedno ena najbolj prepoznavnih dejavnosti Ježovnikovih. Večkrat na dan se v dolino zasliši klic »Pika«, ko gospodar k sebi pokliče člane črede, jim postreže z zrnjem koruze in obiskovalcem kmetije omogoči opazovanje živali čisto od blizu. Te se prosto pasejo na pašnikih, mir poiščejo v zavetju gozda. Skotijo se mladiči, ciklus se ponavlja. »Vsaki dve leti zamenjamo samce, da ne pride do krvnih sorodstev. Skrbimo, da ima čreda vodo, sol in dovolj raznolike hrane. Posebnih skrbi z njo nimamo,« je povedal. Dodal je, da je seznanjen z vsako živaljo v obori in da ve, če se pri kateri pojavi kakšna težava ali bolezen. Tudi to, da se pravočasno odzove na vsako spremembo, je po njegovih besedah eden od razlogov, da so te gozdne živali zdrave. »Od jelenjadi sem se naučil marsikaj. Z njo sobivam, razmišljam o tem, kaj živalim ustreza in kaj ne. Včasih je treba jelene in košute pustiti pri miru, česar določeni ljudje ne razumejo. Ko se bo žival dobro počutila in bo pripravljena na stik, bo sama prišla k človeku.«

Foto: Andraž Purg - GrupA

Preberite več v Novem tedniku


© 2025 SVET24, informativne vsebine d.o.o.

Vse pravice pridržane.