Arhiv Štajerskega Tednika

Popotnica Lucija Peklar iz Markovcev je imela to srečo, da je študirala kar nekaj let pred epidemijo in se v času študija odpravila na štirimesečno izmenjavo v Rusijo, natančneje v mesto Soči, kjer je doživela kulturni šok. Tamkajšnji prebivalci so namreč razmišljali precej drugače kot Evropejci, do tujcev so bili precej zadržani, šolski sistem pa je bil zastarel in je temeljil predvsem na »učenju na pamet«. Ta izkušnja je nikakor ni odvrnila od spoznavanja sveta, zgodilo se je namreč ravno nasprotno.

Po uspešno zaključenem izobraževanju na Fakulteti za turistične študije v Portorožu ni izgubljala časa, ampak se je podala v sosednjo Avstrijo in Nemčijo, kjer je bila del strežnega osebja v različnih hotelih. Delo, večinoma v družinskih hotelih, je bilo sicer naporno, z malo prostega časa, vendar je tam pridobila številne delovne izkušnje in veščine, izboljšala je tudi znanje jezikov. Avstrijski delodajalci so bili pošteni in zaupanja vredni, tudi zaslužek je bil neprimerno večji kot v slovenskem prostoru. »V družinskem hotelu delajo vsi, tam ni šefov, ki bi ukazovali. Tudi direktor hotela na primer prime v roke metlo ali pa strežni pladenj, če je to potrebno.«

Po nekaj letih strežbe se je Lucija odločila, da se vrne domov in poišče nove poklicne izzive. Sama verjame, da se v življenju stvari vedno zgodijo z namenom in se na nek način »poklopijo« in tako je nekega dne dobila povabilo na Kitajsko, kjer bi lahko poučevala angleščino v enem izmed privatnih vrtcev. Z odločitvijo ni oklevala in tako je leta 2017 odpotovala na Kitajsko. Pri njeni odločitvi so jo podprli tudi starši, saj so že dolgo časa vedeli, da Lucija prav dolgo ne more ostati doma.

»Ko prideš na Kitajsko, je popolnoma vse drugače kot v Evropi. Prav impresivno je, kako tamkajšnji prebivalci skrbijo drug za drugega in so med seboj povezani. Ko te sprejmejo medse, hitro postaneš del njihove družine. Starši so nas na primer povabili tudi domov na kosila ali praznovanja. Predvsem gre za majhne geste, ki so mi bile do takrat tuje. Vsi so mi pomagali, svetovali in vedno sem se počutila varno in zaželeno,« je povedala Peklarjeva.

Popotovanje po šestih azijskih državah

Preberite več v Štajerskem Tedniku