ČG

„Sem pač radovedna, veliko dam na svojo strokovnost. Malo pred 40. letom sem se vpisala na magistrski študij zakonskih in družinskih študij, da lahko svoje delo še nadgradim, da vidim določene stvari, odzive tudi malo drugače, da lažje razumem naše bolnike, delovanje človeka, na koncu tudi svoje družine, svojega moža in otroka. Po magisteriju sem se vpisala še na geštalt pedagogiko v Celju. To je holistični pristop k učenju in razvoju posameznika. Osredotoča se na celostno razumevanje osebe in njenega okolja preko različnih aktivnosti, likovne, glasbene, ki so tudi meni blizu. Ko spoznavaš samega sebe, ko se lupiš kot ena čebula, sem ugotovila, da je v moji globini še marsikaj, kar se lahko spremeni. To je res nekakšen blagoslov, da lahko spremeniš življenje tukaj in sedaj, da lahko vedno naredim spremembo,“ pravi.

Njena zgodba je lahko navdih za marsikoga. Zaradi bolezni je veliko stvari izgubila, vsega ne zmore, ugotovila pa je, da marsikaj pa lahko. Hvaležna je za vse izkušnje s svojim delom v Psihiatrični bolnišnici Ormož, za vse zgodbe, ki jih pacienti delijo z njo in da jim je toliko blizu, da ji zaupajo. Eno so učbeniki, drugo je, ko človeka začutiš. Renata v svojem poklicu nadvse uživa.

»Moje življenje je lepo«

Če jo kdo vpraša, kaj pogreša v življenju, kaj ji manjka, odgovori, da ji ne manjka nič, niti nič ne pogreša: „Moje življenje je lepo. Res pa je, da imam trenutke, ko se moja očala malo potemnijo in bi v tistem trenutku tudi komu zavila vrat, a si rečem, moje življenje je življenje kot vsakega drugega, malo gor, malo dol. Tudi k meni prihajajo položnice tako kot k drugim,“ odgovarja.

Bolezen so ji diagnosticirali pred 23 leti, težave je imela že prej. Nevrologi v Ljubljani so za njene težave imeli drugačne razlage, češ da šprica predavanja, da se ne želi učiti, da ji je lažje sedeti na nevrološki kliniki pet ur in čakati. Stanje se je za nekaj časa umirilo, zaključila je študij delovne terapije, poiskala pripravništvo v Psihiatrični bolnišnici Ormož, kjer so prvič resno prisluhnili njenim težavam. Hvaležna je nevrologinji Desanki Popov s Ptuja, ki je hitro ugotovila, da je obolela za multiplo sklerozo.

Njene težave so se kazale v odpovedi desnega dela telesa: oslabljena desna noga in desna roka, dvojni vid, spremenjen občutek desne noge in roke. Dvojni vid pa je bil pika na i, ki je pokazal celotno klinično sliko. Vse preiskave so potrdile multiplo sklerozo. Zelo hitro se je pokazal njen zelo močan razvoj, pojavljali so se zagoni, poslabšanje bolezni. To je trajalo dve leti. Zdravila se je z najmočnejšim interferonom, še vedno pa je imela dva do trikrat na leto zagone bolezni.

Začetek bolezni predstavlja veliko negotovost

Več v Štajerskem tedniku