Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

Za tridnevno druženje aktivnih članov Pohodniškega društva Novo mesto je Tine pripravil zanimiv izlet v Dolomite. Tako smo se v petek, dne 2.9.2016 popoldne, dobili na zbornem mestu in se odpeljali skozi Avstrijo v Italijo.

Dolomiti so del Alp v severni Italiji, znani predvsem po smučarskih središčih, turističnih izletih in zahtevnih plezalnih smereh vseh vrst. Prvi je mineral dolomit opisal francoski mineralog Déodata de Dolomieu, ki je ugotovil, da se kamenina ne topi v razredčeni kislini in je drugačna od apnenca.

Prvi dan smo se pripeljali v mesto Arabba, se naselili v sobah, pripravili obilno večerjo in se pogovorili o izletih, ki bodo na sporedu naslednji dan. Naš cilj je bil Piz Boe, 3152 m visoki vrh, ki smo ga zjutraj gledali kar s parkirišča pred našimi apartmaji. Vodniki so pripravili dve varianti: po prvi bi izkušeni plezalci obdelali tri urno ferato Cesare Pizzeta, po drugi različici pa bi šli po melišču do prve koče in nadaljevali po manj zahtevni poti na vrh. Tine je bil bolj redkobeseden, rekel je le, da je ferata zelo zahtevna in, da moraš imeti močne roke. Pa saj, take so vse ferate. Čutil sem mili pogled gospe žene, ki me je žgal na tisti strani, kjer je sedela, a sem se vseeno odločil za plezanje po zahtevni poti.

Drugi dan smo se po zajtrku odpeljali na prelaz Passo Pordoi, 2239 m visoko. Ob pogledu na impresivno gmoto dolomitov nad nami, se je pojavila še tretja skupina, ki se je tja gor odpeljala kar z gondolo, češ, da bodo šele tam gor raztegnili noge. Velika večina pohodnikov pa se je odpravila po travniku proti navpičnim stenam vrha Piz Boe. Ne vem, ali so nam »gondolarji« mahali ali ne, ker smo imeli veliko dela s premikanjem nog, rok in jezikov. Ob pojavu prvih potnih srag na obrazu se je trava umaknila kamnitemu grušču in ozka steza nas je pripeljala na razpotje. Plezalci desno, pohodniki naprej. Kratek: «Srečno!« in ne tako kmalu smo bili pod navpično steno med planinci, ki so si natikali čelade in plezalne komplete. Mi tudi. Med čakanjem sem gledal navpično steno z jeklenico, pripeto naravnost navzgor. Na njej sta že visela dva zaljubljenca, ki sta se obupano vlekla po spolzki steni navzgor, a nista prišla nikamor. Odnehala sta, predno smo se mi pripravili, in tako nas je prehitela skupina treh Italijanov. Gledam gor, Italijani »štrikajo«, brcajo z nogami sem in tja, se obmetavajo z nekimi meni neznanimi besedami in se končno premaknejo malo naprej. Gledam za njimi, gledam še naprej, planinci kot muhe na steni, nikjer police za počitek. »Gremo!« me iz transa zbudi Tine in se potegne po pletenici navzgor. Za njim Tanja in Aleš, potem sem na vrsti jaz. Za mano Mladen komaj čaka, da se pripne na jeklenico, pred mano navpična skala z nekaj majhnimi drsečimi bradavicami, nimaš kam stopiti, pa tudi oprimkov ni, samo smotana zajla! Tukaj res pride prav moč v rokah. Malo naprej je stena tudi malo previsna. Stojimo s prsti na majhnih izboklinah na steni, držimo se z vso silo za jeklenice in čakamo Italijane, da preplezajo previs. Tudi mi navržemo nekaj vzpodbudnih besed in Italijani so čez. Potem pa mi. Če ne bi tisti pred nami tako spolirali izboklinice v steni, bi bilo plezanje dosti lažje. Kasneje se pojavijo tudi železne stope, pa samo tam, kjer jih nujno potrebuješ. Mi manjši predstavniki plezalne populacije bi si želeli kakšen klin več in nekaj vmesnega za postaviti nogo v oprimek. Do tu bi lahko pljunil na tiste, ki so nas od spodaj gor gledali. Potem pa uresničenje želja. Končno nekaj širših polic, da si odpočijemo roke in dušo. Pa ne za dolgo. Pojavi se navpičen vzpon skozi ozek prehod. Italijani pred nami vlečejo nahrbtnike s pomočjo vrvi. Mi pa čakamo in se skušamo dogovoriti, da bi tudi nam potegnili prtljago. Potegnejo nam enega. Bolje to, kot nič ali kaka zamera. Prehod je res ozek, obrnem nahrbtnik v dolino in se vlečem po jeklenici in po nekaj oprimkih in zmagam. To pa še zdaleč ni vse; pojavi se železni lestveni mostiček mimo razpoke v steni in spet vidimo spodaj plezalce, ki čakajo na vstop. Naprej kar gre, sicer ob jeklenici, a se kmalu spet postavi pokonci. Ob manjši luknji se Tine spomni, da imamo v nahrbtniku sponzorsko pivo in čas je za nekaj posnetkov. Italijani nad nami spet »štrikajo« in mi si privoščimo kratek počitek in izmenjamo nekaj izkušenj iz dosedanje poti. Prečimo navpično steno in previs nad njo in že smo mimo najtežjega dela. Previdnost ni odveč, ker je potrebno še malo prostega plezanja z nekaj dobrimi primki in že smo na poti proti vrhu. Kamnita in šodrasta pot nas po neštetih variantah pripelje do vrha Piz Boe. Na vrh vodi več poti, dosti je planincev, a malo tistih, ki so šli po naši poti.

Privoščimo si nekaj posnetkov, malico in pokličemo pohodnike. Bili so tukaj, pa je bilo premrzlo, polno in predolgo za čakat. Zato smo se odpravili v dolino do koče Rifugio Forcella Pordoi (2848m) pod nami. Pot je zmerna, z nekaj okrasnimi jeklenicami ali vrvmi bolj ali manj strmimi navzdol in čez nekaj časa smo se vse tri skupine srečale na terasi pred kočo. Morali smo se pogovoriti o prehojeni in preplezani poti, čeprav smo si mi bolj želeli neke osvežilne pijače z okusom po hmelju. Tudi to smo dobili in srečanje je bilo popolno.

Pot Via Ferrata Cesare Piazzetta na Piz Boe je izjemno zahtevna in je primerna samo za najbolj izurjene gornike z dovolj moči v rokah in obveznim samovarovanjem. Mnogi opisano pot označujejo kot najzahtevnejšo zavarovano pot v celotnih Dolomitih.

Preberite še ...

· Moda

5 stilov superg, ki jih moramo to pomlad imeti v garderobi

Čas je bil za povratek in sestopili smo po melišču in travniku druge skupine. Doma smo spet pripravili okusno večerjo iz ostankov. Izvedeli smo, da je bila pot drugih dveh skupin tudi zelo zanimiva in privlačna.

Tretji dan je bil namenjen turizmu. Izkazalo se je, da je bil izlet na Cinque Tori kar velik zalogaj. Videli smo caverne, strelske jarke in topovske položaje iz prve svetovne vojne, alpiniste na navpičnh stenah in čredo ovac pod nami. Nadaljevali smo proti Cortini d´Ampezo in pogorju Tre Cime, ki je svojimi ostro oblikovanimi vrhovi in 2.999 m višine eden najlepših in najbolj prepoznavnih vrhov v Dolomitih.

Domov smo prišli v večernih urah, poni lepih vtisov in z željo po novih skupnih pohodih. Ni me treba vprašati če grem. Samo pokliči in reči: »Gremo!« Jaz sem zraven.

Galerija

Arhiv Lokalno.si