Arhiv NTRC

Liljana ali Lili, kot jo kličejo bližnji, je poklicno pot preživela v povsem drugačnem svetu. Leta je vodila svoj računovodski servis, ki ga je po upokojitvi predala v hčerine roke. »Moja poklicna in življenjska pot nista bili ravno takšni, kot sem si ju zamislila in želela,« pove. Velika sprememba je prišla, ko se je po prvem letniku pedagoške gimnazije zaradi očetove službe s starši preselila na Švedsko, kjer je končala gimnazijo in nadaljevala šolanje. »Moja konjička in razvedrilo na Švedskem sta bila bila glasba in petje,« se spominja in prizna, da je glasba še vedno pomemben del njenega življenja. »Ko sem živela na severu, sem pisala tudi svoje pesmi, ki sem jih sama uglasbila ob kitari. Z njimi sem se predstavila v klubih po Švedski in tudi na Slovenskih festivalih. Takrat sem sledila reku: ›The music was my first love and it will be the last‹,« se v smehu spominja mladostniških let. Nato z nekoliko bolj resnim obrazom pristavi: »Malo sem se uštela, saj sem se po vrnitvi s Švedske kmalu poročila in rodila dve hčeri, danes pa imam že šest vnukov.«

Sladko razvedrilo

Zaradi poklica in dela računovodje ter ob skrbi za družino je Liljana svoje ustvarjalne želje potisnila na stran. »Kljub napornem urniku sem se za razvedrilo ob večerih rada igrala v kuhinji. Najprej sem začela peči pecivo. Ker imam pač rada sladko,« se namuzne.

Prvi res velik projekt, ki se ga je lotila, je bila peka za poroko njene mlajše hčere. »Tega projekta sem se lotila celostno. Naredila sem načrt in seznam.« Ker je bila takrat še v službi, se je s peko ukvarjala ob večerih. »26 dni in 26 vrst peciva,« zadovoljno pove. Moralo je biti res odlično, saj so jo v gostišču, kjer je bilo organizirano poročno slavje, povabili, da bi zanje pekla ob večjih uradnih obiskih. A se takrat za to ni odločila, saj bi bilo to ob službi in vseh obveznostih prevelik zalogaj, se spominja. In kje je dobivala ideje za toliko vrst peciva? »Ideje sem dobivala kar sproti. Uporabila sem nekaj starih babičinih receptov, še ročno pisanih na majhnih listkih, seveda je tudi ›gospod Google‹ pri tem precej pomagal,« se zasmeji.

Po upokojitvi druga kariera

Pred nekaj leti se je pri dopolnjenih 54 letih vdovsko upokojila in računovodski servis predala v hčerine roke. Takrat je napočil čas za vse njene »nore« ideje. Vsa leta je sicer delala in zbirala načrte zanje: »Ideje so se rojevale povsod, ob listanju revij, pogledu na izdelke na trgovskih policah – te sem skrivaj tudi fotografirala in potem doma razmišljala, kako bi jih sama naredila,« v smehu pove. Že več kot desetletje je uradna »pekarica« peciva ob vseh družinskih slavjih. »In družina ni ravno majhna,« se smeje. Po upokojitvi je poleg slaščic začela za družino pripravljati tudi darila in dekorativne praznične aranžmaje.

Ob vnukih je v njej spet vzplamtela iskra po šivanju. »Ko sta bili hčerki majhni, sem jima precej šivala in pletla,« se spominja. Potem pa se kar nekaj časa ni intenzivno družila s šivalnim strojem, ki je v teh dneh njen najboljši prijatelj, se smeje. »Pred približno dvema letoma sem si kupila nov šivalni stroj in začela šivati za vnučke. Kroje sem kupila ali jih naredila sama, za izdelavo sem uporabila logiko in domišljijo.«

Škrati, jelenčki, angelčki, zajčki in kokoške

Kot za mnoge je tudi za Liljano najlepši zadnji mesec v letu, december. Kot pravi, ima veliko čarovnije in ob praznikih ima idej še več kot sicer. Že pred časom se je vživela v pravljice: »In nastajati so začeli škratje, angelčki, jeleni, jaslice in adventni venčki,« v mislih potuje po vseh figurah in dekoracijah, ki jim je vdihnila življenje.

»Prvi izdelki so bili kar nekajkrat popravljeni, spremenjeni. Veliko sem jih že med nastajanjem raztrgala. Delala in popravljala sem jih toliko časa, da sem bila z izdelki zadovoljna, da so bili popolni. Ko danes pomislim, sploh ne vem, od kod sem črpala potrpežljivost,« se zasmeje nadaljuje. Do danes je naredila že več kot 60 škratov in še veliko več angelčkov ter jelenčkov, pri čemer teh sploh ne šteje več. »Ker sem predvidevala, da bo škratom dolgčas, sem jim izdelala še ›boljšo polovico‹, ›ženkico‹,« se zasmeje.

Od vseh izdelanih je obdržala le en par, ki ga je poimenovala Pia in Pajo. Sicer pa izdelava palčka terja precej potrpežljivosti. »Izdelala sem kroj za kapo, vse ostalo je nastajalo sproti. Za trup sem uporabila stožce iz stiropora različnih velikosti, za noge kitajske palčke, ki sem jih povila s ›filcem‹, da so bile malo debelejše, za čevlje prazne kinder jajčke ali zamaške iz plute, za brado sem rezala preproge, za nosek sem uporabila kroglice iz stiropora, oblečene v nogavice kožne barve. Vse ostalo sem šivala in sestavljala. Pri sedečih palčkih z visečimi nogami sem za noge uporabila nogavice, ki sem jih napolnila z rižem,« našteva korake, ki z veliko spretnostjo pripeljejo do končne podobe palčka. Na podoben način ustvarja tudi angelčke.

Njeni izdelki krasijo domove njenih bližnjih in prijateljev. Pogosto se pod njenimi dobrotami šibijo tudi mize. In tudi v času, ko je gibanje omejeno in so srečanja redka, najde poti, da ljudem, ki jih ima rada, dostavi kakšno darilce. Drobno pozornost, kot pravi sama. Kar nekaj je namenila Lambrechtovemu domu starejših občanov Slovenske Konjic.

Najprej je ustvarjala predvsem dekoracije in figurice, ki so se lepo podale k prazničnemu decembrskemu vzdušju. A Liljanina kreativnost in želja po domačih izdelkih se z zimo nista končali. Ravno nasprotno. »Po decembru je prišla velika noč in z njo zajčki, kokoške, piščančki, ptički,« pove in že razkriva, kako se je lotevala prvih spomladanskih podob.

Letošnji hit šal rute in maske

V teh tednih se je lotila izdelkov, ki so postali pravi hit. Izdeluje moderne in uporabne šal rute ter seveda maske. »Večina bi imela črne, a da niso tako puste, sem za ženske dodala nekaj kristalčkov, da jih vsaj malo popestrijo in naredijo bolj prijazne,« pove. Koliko mask je letos sešila, niti ne ve, a je že skoraj vse podarila sorodnikom in prijateljem.

Da ne bi leto zaznamovale samo maske, je začela izdelovati še šal rute. »Prihajajo mrzli dnevi in takšna ruta je lahko prijetno in koristno božično darilo,« razmišlja. Čeprav se njeni bližnji že danes lahko zavijejo vanje.

Ker je v zadnjih nekaj letih od poskusov izdelave različnih izdelkov prerasla že v pravo mojstrico, je na prigovarjanje bližnjih začela razmišljati, da bi lahko svoje stvaritve tudi prodajala. »Veliko ljudi me nagovarja k temu in morda bom zaprosila za registracijo osebnega dopolnilnega dela,« glasno razmišlja. S pomočjo vedno bolj priljubljene spletne prodaje bi lahko pokrila vsaj del stroškov, ki nastanejo ob nakupu materialov. Izdelala je tudi že svoj logo. »Še vedno bom za svoje veselje podarila komu kakšen svoj unikatni izdelek,« pravi.

Foto: SHERPA in osebni arhiv

Več preberite v praznični prilogi novega tednika Praznična Petica