Arhiv NTRC

Kmalu po tem, ko se je Valentin vrnil s služenja vojaškega roka v Makedoniji, je spoznal Mirjano. »Mirjano sem prvič srečal v mestu. Bila je v družbi mojega prijatelja in njegovega dekleta. Všeč mi je bila že na prvi pogled,« se spominja Valentin.

Kavalir z rokavicami

»Tudi mene je prevzel mlad samozavesten kavalir z lepim vedenjem. Spomnim se, da sta mi ob prvem srečanju takoj padli v oči tudi njegova zagorela polt in urejenost. Oblečen je bil v eleganten balonar, na rokah je imel rokavice,« doda Mirjana. Obojestranska simpatija je prerasla v ljubezen in že kmalu, pisalo se je leto 1966, sta se poročila. »Naslednje jutro sva se odpeljala na morje v Crikvenico na poročno potovanje,« dodata v smehu. Oba sta ob delu in dveh otrocih uspešno končala študij. Vprašam ju, kako jima že več desetletij uspeva negovati ljubečo in razumevajočo dvojino.

Pravita, da je najbolj pomembno medsebojno spoštovanje. »Zaljubljenost hitro mine, ljubezen lahko ohranjata partnerja le, če sta drug do drugega iskrena in spoštljiva. Pomembno je, da se pogovarjata in dogovarjata. Velikokrat je treba sklepati kompromise. Imava to srečo, da naju zanimajo, veselijo in navdušujejo iste stvari in da imava iste konjičke,« pojasni Mirjana.

Red boogie

Mirjana je bila zaposlena kot višja medicinska sestra na oddelku za plastično kirurgijo v celjski bolnišnici, Valentin je kot modni kreator velik modni navdušenec. Dvanajst let je delal v podjetju Elkroj, zatem šest let v razvojnem oddelku manjšega podjetja za športno konfekcijo v Italiji. »Čeprav je bila ta služba kar 300 kilometrov oddaljena od doma, me na to obdobje vežejo zelo lepi spomini, saj sem delal le tri dni v tednu in sem bil kljub temu zelo dobro plačan. Ob ponedeljkih zjutraj sem se vozil v Italijo in se ob sredah pozno zvečer vračal domov.«

A se je časoma zaradi velike razdalje odločil, da si bo službo poiskal bliže domu. Tako je v osemdesetih letih v središču Celja odprl butik z ženskimi in moškimi oblačili Red boogie, ki so ga Celjani zelo radi obiskovali. »Bila so obdobja, ko so stali v vrsti za vstop v trgovino. Prihajali so tudi maturanti po obleke. Žena mi je pomagala v popoldanskih urah, saj je bilo dela na pretek. Po osamosvojitvi Slovenije je promet drastično upadel. Ker je bil dostop do butika iz Gosposke ulice, ki so jo dve leti razkopavali, je vseh enajst lokalov zaprlo vrata. Tudi jaz sem ga bil leta 1993 prisiljen zapreti.«

V tistih letih sta se za pusta vedno našemila in za obiskovalce butika pripravila penino ter majhne krofe. To pustno navado sta v Celje prenesla iz Kölna, kjer se je rajalo ves mesec. Ljudje so po trgovinah pili penino, prodajalci so bili vsi v maskah.

Bežal pred varnostnikom

Kasneje je Valentin dobil ponudbo za delo v Tuniziji in jo po tehtnem premisleku tudi sprejel. To je bilo le nekaj mesecev pred Mirjanino upokojitvijo, zato se mu je v Tuniziji pridružila nekoliko kasneje. Enoletnega bivanja v omenjeni deželi ne bosta nikoli pozabila, pravita, saj sta živela v vili ob morju, zraven je bila letna rezidenca tunizijskega predsednika. Leta 1999 sta se vrnila v Slovenijo. (Foto: Nik Harh)

Portret si lahko v celoti preberete v tiskani izdaji Novega tednika, 3. januar 2025!