November je, a ponekod po mestih so ulice že okrašene. Že od sredine novembra nas mami pisano okrasje, ki napoveduje dvolični december. Praznične dni, ki se jim težko upremo, saj nas nanje opozarjajo na vsakem koraku. Moje pisanje se ne bo spremenilo v moraliziranje o potrošništvu, tej ogabni bolezni sedanjika, tej grozoti, ki spodjeda korenine klenemu asketskemu življenju, v katerem posedujemo le tisto, kar resnično potrebujemo.

Ne bo in pika.

Ker boste to lahko brali na vsakem koraku. O tem vam bodo pripovedovali anketiranci v nakupovalnih središčih, intelektualci z ovalnimi in štirikotnimi okviri očal, mnenjski voditelji in župniki v cerkvah. Vsi bodo govorili o tem, da so prazniki čas, ko se moramo obrniti vase, k svoji družini, pozabiti na tegobe in na „štacune" za vsakim vogalom.

Na pragu vsakega decembra se mi porodijo isti občutki. Dvanajsti mesec je najbolj dvoličen med vsemi! Zame še posebej - mesec rojstva in smrti. Teh dveh gotovosti vsakega življenja! Mesec stisk, ki jih prinaša realnost - za tiste, ki iz različnih razlogov ne morejo držati vrtoglavega prazničnega tempa, za tiste, ki takrat najbolj začutijo okrutnost osamljenosti.

Ko nori ves svet, ko se ustavi vse in ko se bolj kot kadarkoli zaveš, da si obstal, ostal, da je šla pisana povorka dalje in te pustila kot deklico z vžigalicami pod oknom razsvetljenega doma.

Veseli december je mesec, ko se veliko ljudi iz obupa poslovi od življenja. Mesec številnih stisk.

V primerjavi s tem se mi zdi „jamranje" nad vsakoletnim lastnim finančnim „fiaskom", ki me čaka januarja zaradi preobsežnih decembrskih strasti, komaj omembe vredno. Morda je to ena od poti, da se umaknemo resničnosti, ki je boleča, in se zatečemo v veselje, ki je v bistvu lažno. Če se lahko.

Med prazniki so prosti tudi vsi tisti, ki med letom na različne načine pomagajo ljudem v stiskah. Praznike imajo na centrih za socialno delo, praznujejo prostovoljci v različnih vladnih in nevladnih organizacijah. Pa so vendar ti dnevi tisti, ko ljudje tako pomoč najbolj potrebujejo.

Moj prijatelj denimo, ki mu pravzaprav nič ne manjka, bi se decembra najraje spremenil v medveda in ga prespal. Sredi januarja bi se zbudil in začel šteti, koliko dni zime bo preživel na smučiščih, kjer najde največje učinke. Ne mara daril, ne mara zvončkov, ne mara kiča, ne mara porcelanastih angelčkov... Brusi smuči in gleda v nebo. Tako mesec hitreje mine.

Jaz imam rada decembrski kič. Obesim ga povsod po hiši in vonj po cimetu mi naznanja, da sem na začetku novega, da je blizu pomlad. Spremenim se v svojo desetinpolletno hči in, če bi se še malce bolj prepustila vzdušju, bi verjela, da bo prijazni mož z Rudolfom z glavne ceste zavil navkreber in pod jelko nastavil darila. Zame je tako lažje.

Letos bo moj december poseben.

Moja hči je prestopila prag pravljičnosti, ve, kdo je mož s kraguljčki.

Jaz se bom poslovila od nečesa, kar me je kalilo -  brez katerega si še do nedavnega nisem predstavljala svojega vsakdana. Zato, da bom dala prostor novi.

Zaradi utrujenosti bom prespala še eno polnočnico, čeprav se bom trudila, da je ne bi (ja, priznam, nikoli ne hodim v cerkev, ampak za božič začutim iskreno potrebo, da sem del neke kolektivne pozitivne naravnanosti... pa brez ideološke navlake).

In dan bo še enkrat premagal temo.