Profimedia

Poškodbe so v tem in prejšnjem letu močno zarezale v slovenske in tudi tuje tekmovalce. Med Slovenci je sezono predčasno končala Andreja Slokar zaradi strgane križne vezi kolena, Neja Dvornik si je ob padcu poškodovala gleženj, Rok Ažnoh pa je pri veliki hitrosti izgubil nadzor in se poškodoval.

Med mednarodnimi imeni je sezono prekinila švicarska zvezdnica Lara Gut-Behrami, za daljšo odsotnost pa je poškodbe utrpela tudi Michelle Gisin. Prav tako je nekaj tednov odsotna Corinne Suter. Vsak teden svetovni pokal prinese nove poškodbe, pogosto tudi konec sezone. Kaj se je spremenilo, zakaj je tveganje tako visoko in ali lahko športniki sploh še varno tekmujejo na najvišji ravni?

Lovljenje stotink sekunde tekmovalce sili v vožnjo ‘na robu’

Vrhunsko alpsko smučanje še nikoli ni bilo tako hitro, agresivno in fizično zahtevno kot danes. Direktor Znanstveno-raziskovalnega središča Koper (ZRS Koper) in eden najvidnejših slovenskih strokovnjakov na področju športne kineziologije, biomehanike gibanja in mehanizmov športnih poškodb dr. Rado Pišot, nam jasno razloži, da vzroki za porast poškodb niso enoplastni.

"Vrhunsko alpsko smučanje se je v zadnjih desetletjih premaknilo v smer večjih hitrosti, večjih sil in manjše tolerance za napake. Postavitve prog so bolj agresivne, televizijsko zanimive (izredno hitre, ledene proge), kombinacija visokih hitrosti in kratkih radijev pa pomeni ogromne obremenitve za sklepe in hrbtenico."

Statistika razkriva: "V zadnjih dveh desetletjih se je sezonska pojavnost hudih poškodb povečala za faktor 2,67 pri elitnih alpskih smučarjih ter za 3,53 pri tekmovalcih svetovnega pokala." Vrhunski športnik danes ni samo hitrejši amapak tudi bolj izpostavljen.

Na tveganje poškodb močno vpliva tudi način življenja vrhunskih tekmovalcev: "Polno zaseden tekmovalni in potovalni koledar, pritiski zvez, klubov, trenerjev, sponzorjev (in pogosto tudi staršev?!), da se športnik prehitro vrača po poškodbi, ter nenehno lovljenje stotink sekunde, ki tekmovalce sili v vožnjo ‘na robu’, ustvarjajo popolno okolje tveganja." Ko se visoka kumulativna utrujenost združi z ekstremnimi silami in psihološkim pritiskom, lahko ena sama napaka pomeni hudo poškodbo in predčasen konec sezone, navaja Pišot.

Rado Pišot

“Carving je vse skupaj obrnil na glavo”

Nekdo, ki je doživel prehod iz klasičnih smuči v carving je prav nekdanji vrhunski slovenski tekmovalec in svetovni mladinski prvak - Jure Košir. Vprašali smo ga o njegovem osebnem pogledu na opazne spremembe vrhunskega smučanje.

"Jaz sem na svoji koži občutil to spremembo… Ko je prišel karving, se je vse spremenilo. Zavoj je krajši, če ga pravilno narediš, in sile so večje. Obremenitev na telo je drugačna kot s starimi smučmi. Če se v tem zavoju skupaj z napako izgublja teža, če zdrsne smučka, lahko zelo hitro pride do poškodb," in dodaja: "V tem času, ko so prišle carving smuči, je nastalo definitivno več poškod križnih vezi, ligamentov..."

Svaril je tudi o varnosti in zaščitni opremi: "Varnosti bi bilo potrebno še več posvečati pozornosti. Da ne govorimo o zaščitnih opremih, čelada, zaščita za hrbet in tako naprej. Nekatera smučišča so že pod nujno opremo za odrasle uvedla čelado.Kar se meni že v osnovi zdi obvezno. Pa tudi priprava na samo smuko je pomembna."

So proge res “prehitre in agresivne”?

Pišot jasno navaja, da je sodobna priprava prog drugačna. Ledene progre, visoke hitrosti, kratki radiji med vrati, vse to posledično vodi v ogromne sile na sklepe in hrbtenico. Kot navaja, proge postavljajo tako, da so "televizijsko bolj atraktivne". S tem se tekmovanje približa meji zmogljivosti človeškega telesa. Tudi tistih, ki za to živijo in se leta pripravljajo na tekmovanja.

Na isto vprašanje Košir poda rahlo drugačen pogled: "Jaz se s tem ne bi čisto strinjal. Ne vem, če bi bilo toliko bolj zanimivo, če bi proge postavljali bolj zahtevno. Zdaj imajo tako ali tako različne postavitve — za nekatere so zanimive, za druge ne. Ko proge postavljajo bolj ritmično, se tekmovalci morda bolj izenačijo, konkurenca je bolj tesna in zaostanki so manjši. Bi pa bilo bolj zanimivo, če bi bile na vsaki progi dodane tudi kakšne taktične zanke. Ampak kot pravim, tu so različni pogledi."

Profimedia

Biomehanika in utrujenost pri vrhunskem smučanju

Med vrhunskimi smučarji je najpogostejša in hkrati najtežja poškodba prav poškodba sprednje križne vezi (ACL). Dr. Rado Pišot to dobro pojasni: "Poškodba ACL je v alpskem smučanju najpogostejša poškodba kolena. Tako pri rekreativcih kot tudi pri vrhunskih tekmovalcih. Razlog je v kombinaciji velikih hitrosti, nepredvidljive podlage in sil, ki delujejo na telo med zavojem."

Pri tekmovalcih se najpogosteje pojavijo trije mehanizmi: zdrs in nenadni ponovni oprijem smuči (slip-catch), nenaraven, nezaželen plug (dynamic snowplow), pristanek preveč nazaj (landing back-weighted). Ta kombinacija sil je pogosto dovolj, da vezi popustijo — še posebej, če varnostna vez na smučki ne sproži pravočasno. Dodaten dejavnik tveganja je spol: "Ženske imajo približno dvakrat do trikrat večje tveganje za poškodbo ACL kot moški."

Drugi, pogosto odločilen dejavnik, je utrujenost. Po Pišotovih besedah je to eden ključnih sprožilcev poškodb: "Utrujenost je eden pomembnejših in večkrat potrjenih dejavnikov tveganja… Ko se športnik utrudi, se poslabša njegova nevromišična kontrola, upočasni se reakcijski čas in oslabi tehnična izvedba."

Neprekinjena potovanja, gost tekmovalni ritem, stalni psihološki pritisk, hitro vračanje po poškodbah, spreminjajoče snežne razmere, to vse vodi v popolno kombinacijo tveganja. Trenutek nepozornosti ali izgube ravnotežja pa lahko pomeni konec sezone.

Kaj bi morali v vrhunskem smučanju spremeniti?

"Odločitev o vrnitvi po poškodbi ne sme temeljiti zgolj na odsotnosti bolečine. Kriterij mora biti ponovno izpolnjen celoten funkcionalni profil: moč, simetrija, tehnični nadzor… Prehitevanje vodi v ponovne poškodbe," razlaga Pišot. Tekmovalno obdobje od oktobra do aprila ne more potekati v neprekinjenem polnem ritmu. Nujni so vmesni cikli regeneracije, da se prepreči kumulativna utrujenost.

Košir pa v svojem slogu doda preprosto: "Vsak mora sebe malo preceniti. Po pameti, bi jaz rekel."

Čeprav je napredek v smučanju neverjeten, je tudi cena zanj visoka. In morda prav zaradi strokovnjakov, kot sta Pišot in Košir, bolje razumemo, kako tanko je ravnotežje med popolnim zavojem in sezono, ki se konča v delčku sekunde.