Debi Belorusa, ki odlično govori slovensko in je pozno 'zavil' v nogomet
Julija 2021 je v knežje mesto prišel kot igralska okrepitev, zdaj je sedel na trenersko klop Celja.
Potem ko ni bilo več dvoma o tem, da se bo Albert Riera preselil na klop Eintrachta, je kmalu postalo jasno, da bo vodenje ekipe prevzel Ivan Majevski, ki je bil del strokovnega vodstva španskega stratega. Ampak v javnosti je prevladovalo prepričanje, da gre za začasno odločitev, hkrati so se kakopak začela ugibanja in predvsem namigovanja, koga bo 'napadel' prvi mož kluba Valerij Kolotilo.
V najožji medijski izbor sta prišla Ante Šimundža, ki sedi na klopi poljskega Slaska, zato bi bil morebiten poskus uresničitev projekta z Mariborčanom v glavni vlogi za grofe še toliko bolj zahteven, in Igor Bišćan, ki je trenutno brez kluba.
Bil bi precejšen zasuk
Da sta oba odlična strokovnjaka, ni treba posebej razpredati. Prav tako kot Majorčan obožujeta zmagovati, a njuna pot do želenega dosežka je vendarle nekoliko drugačna. Če hočete, bolj zadržana ... Prihod enega ali drugega bi pomenil precejšen zasuk v miselnosti, ki jo je 'tlakoval' Albert Riera in jo spravil v vsako poro kluba. Predvsem pa v slačilnico, ki seveda želi nadaljevati po takšni poti in menda je tudi dobila zagotovilo iz pisarn, da revolucije ne bo.
In za zdaj je ni, na stadionu Z'dežele so se odločili ustoličiti Ivana Majevskega. Nekdanji beloruski reprezentant (42 nastopov) bo poskušal nadaljevati po poti, ki ji je brezkompromisno sledil Albert Riera. Igralci pa so mu slepo zaupali. Stopil je v gromozansko velike čevlje, kljub nesporni kakovosti zasedbe, ki jo ima na voljo, mu ne bo mu lahko. Nikomur ne bi bilo.
Čeprav je bil vseskozi zraven, čeprav je bil del sistema, ki ga je ustvaril Španec. Saj veste ... Ni vseeno, kdo kaj reče, kdo kaj pokaže, vendar to ne spreminja spoznanja, da je Ivan Majevski dobil priložnost, ki bi lahko zaznamovala njegovo trenersko kariero. Jo usmerila.
Ni začasna rešitev, a so tudi pomisleki
Če ne bo šlo, kot so si zamislili, se bodo Celjani pač ustrezno odzvali, toda v tem trenutku je tako, da 37-letni v Magdeburgu rojeni Belorus nima statusa vršilca dolžnosti. Ni začasna rešitev, čeprav se hkrati pojavljajo tudi pomisleki, ker klub ni razkril, ali se je zgodil podpis nove pogodbe za vlogo prvega trenerja in kako dolgo naj bi trajala.
»Zelo sem ponosen. Veliko mi pomeni, da ima klub tako veliko zaupanje vame. Kot trenerja in človeka. Da vidi dobre stvari, ki jih lahko nadaljujem. Dosti sem se naučil, to je zame neizmeren izziv,« pravi Ivan Majevski, ki bo v sredo popoldne na tekmi proti Radomljan na stadionu Z'dežele doživel ognjeni krst na prestižni klopi.
Julija 2021 je v Celje prišel kot igralska okrepitev. Toda zaradi težav s poškodbami je zbral le 28 nastopov, nato pa hitro sprejel odločitev za selitev ob igrišče.
»Seveda se spomnim trenutka, ko sem prišel v Celje kot igralec, potem se v klubu začel tudi trenersko pot. Istočasno sem v Sloveniji začel tudi potrebno izobraževanje. Pridobil sem Uefine licence C, B in A, zdaj sem postal glavni trener. Ta pot je trajala skoraj pet let. Bila je zanimiva, takšno je nogometno življenje. Na vse skupaj gledam pozitivno. Pričakujete lahko vse to, kar so naši igralci prikazovali že doslej. Gremo po isti poti naprej,« je povedal naslednik Alberta Riere. V slovenščini.
Res je hvalevredno, kako se je naučil jezika, tudi trenersko izobraževanje je opravljal v slovenščini, kar zelo nazorno razkriva, kako jo obvlada. Prav tako kot predsednik Valerij Kolotilo. In tudi zato, ker na takšen način kažejo spoštovanje do države, v kateri živijo in delajo, Celjani pridobivajo nemalo simpatij ...
Šele pri 19-ih letih
Ivan Majevski je kot pomočnik deloval v obeh obdobjih Alberta Riere in dodobra spoznal njegov način dela, enako vlogo je opravljal tudi v ekipi Damirja Krznarja in Romana Pilipčuka. Ob tem je zanimivo, da se je z nogometom resneje začel ukvarjati zelo pozno.
Šele pri 19-ih letih, vse do takrat je opravljal različne zaposlitve - od dela v tovarnah, do dostave v restavraciji družinskega prijatelja. A to ni bila ovira, da je imel zavidljivo igralsko kariero. Ob igranju v dresu z državnim grbom je poleg Celja med drugim igral za Anži Mahačkalo, Astano in Rotor Volgograd, v domovini je igral za MTZ-RIPO Minsk in FK Minsk, na Poljskem je branil barve kluba Zawisza Bydgoszcz.
