Arhiv Štajerskega Tednika

A razplet je bil drugačen … Od prihoda na dan borbe v Hialeah je šlo vse narobe: vreme se je »sfižilo« že pred samo borbo, tako da smo tisti prvi novinarji ob ringu večkrat pospravljali računalnike in se umikali pod streho tribune. Pa to ni bil majhen dežek, ampak pravi močni nalivi, da nam je kapljalo z las. Zaradi tega so ring pokrivali s cerado in prestavljali začetek boksarskega večera na vedno kasnejše termine … Bili smo že v resnih skrbeh, kako bodo vse napovedane borbe spravili pod streho v napovedanem času, pa so na koncu sprejeli salomonsko odločitev: zaradi TV-prenosa se je glavna borba večera pač pričela nekoliko prej, kot je bilo napovedano!?! Je to sploh možno, smo se spraševali, a tako je pač to v Ameriki – vse je možno, le da šov gre naprej. »Nikakor ne iščem izgovorov, čeprav je bilo res nekoliko čudno, da so naju predčasno poklicali v ring,« je po tekmi povedal Dejan. Da o neobičajnih rokavicah niti ne govorimo. Pač še ena podrobnost … Organizacija je res šepala na vseh nivojih, od zelo zasilnih garderob do urnika, zunanjih razmer … (Govorice so bile, da so najprej nameravali borbo izpeljati v igralnici, zaradi velikega zanimanja pa so prireditev na hitro prestavili na večje prizorišče – pred tribuno stadiona …)

Prihod v ring je bil dober, slovenski navijači na tribuni so bili glasni in so svojega junaka pričakali z gromkim aplavzom. Tudi Larini so odgovorili z enako mero, zaradi številčnosti so bili prav tako zelo glasni – Kuba je vendarle čez zaliv …

Borba se je začela 25 minut pred napovedano uro
Začetek borbe je bil kar silovit, morda celo nekoliko nad pričakovanji za 1. rundo. Pretila sta oba, a je bil Lara hitrejši ter zelo natančen. »Bil sem pripravljen na dolgi doseg Larinih rok, a je bil še daljši od pričakovanj. Tudi izjemno hiter je bil. A to ni bila glavna težava, večji problem je bila enkratna bolečina v rami, podobna tisti izpred nekaj tednov,« je povedal Dejan. Zagotovo se je v podzavest že naselila misel o poškodbi, zato so bile reakcije še počasnejše. Vsekakor smo ga na treningu pred nekaj dnevi videli v popolnoma drugačni luči – bil je eksploziven in hiter v gibanju. Tokrat je bil daleč od tega, daleč od idealnega. Lara je to znal unovčiti z natančnimi udarci, ki so Dejana tik pred koncem 2. runde privedli do resnih težav. Na srečo je bil zvonec ob koncu runde hitrejši …

Bolečina v rami – kot strela z jasnega

Preberite še ...

Zanimivosti · Oglas

Ribe naj bodo na jedilniku vsak teden

Tretja runda je bila končna: Lara je znova napadel, hotel je izkoristiti dobro serijo iz zaključka 2. runde za nadaljnji napad in to mu je tudi uspevalo. Po nekaj sekundah borbe pa se je Dejan sklonil sredi gibanja in zahteval sodniški odmor. Lara je za trenutek zastal, nato pa nadaljeval z udarci, ko se je sodnik vendarle odločil in stopil med njiju. »Ni šlo za udarec v obraz, niti K. O., ampak me je kot strela z jasnega pokosila bolečina v rami, brez udarca Lare. Potekala je od vratu, preko pasa in še nižje po nogi. Sicer nisem želel predati borbe, a je sodnik takoj reagiral in označil konec. Ničesar nisem mogel storiti, saj mi je bolečina v rami jemala dih. Še zdravniku nekaj dolgih sekund nisem mogel dopovedati, kaj mi sploh je. Počutil sem se grozno …« je s težkim srcem po borbi razlagal Dejan. »Zelo sem razočaran, sploh ne morem povedati, kako zelo ... Predvsem zaradi vseh navijačev, ki so prišli na Florido. V sami borbi me je Lara res nekoliko presenetil, a to bi nekako lahko kompenziral s spremembo tehnike. Zavzel bi bolj obrambno držo in čakal na svoje priložnosti v kasnejših rundah, karkoli bi lahko naredil. Vem, bilo bi težko, a bi vsaj poskusil, tako pa nisem imel niti te možnosti. Sem pa pošten do sebe, da sem tudi tokrat naredil vse, kar je bilo v moji moči – nadaljevanje borbe pač ni bilo možno … Vsekakor pa čestitam Lari, odličen borec je. Čez čas bomo zagotovo še veliko slišali o njegovih nadaljnjih uspehih.« Za konec bom uporabil besede Staneta Milutinoviča: »Čudež je že to, da je Dejan trikrat dobil priložnost boksati v ZDA. Zavedati se moramo, da prihajamo iz majhne države, če pa poznamo Dejanovo zgodbo še podrobneje, o njegovih začetkih, potem je »fenomenalec«. Porušil je že vse zakone fizike in še česa. Kapo snemam pred njim.« Tudi mi jo snemamo … Večer se je končal z dolgim čakanjem na doping kontrolo, nato pa se je kljub negativnemu izidu končal bolj vedro – na pijači v bližini Dejanovega hotela … Ta zahteva posebno zgodbo – v naslednji številki Štajerskega tednika … Je to konec kariere? Nikoli ne reci nikoli. »Najprej se moram pozdraviti, nato sledi odločitev o tem.«

Pa pojdimo še enkrat od začetka …
Že ob prvem medsebojnem stiku na stopnicah Hialeah parka sta Dejan in Erislandy natančno vedela, za kaj pri tej stvari gre: nasmejala sta se drug drugemu, Nataša pa ju je tudi fotografirala. »Izven ringa sva oba človeka, v ringu pa profesionalna športnika – to sta dve ločeni zadevi,« je povedal Dejan, ki Lara spoštuje tudi zaradi doslej prehojene poti – v delih je celo podobna Dejanovi. Lara je namreč najprej prebegnil v Nemčijo, ostal tam nekaj časa, nato pa na koncu pristal v ZDA. Tudi njemu na začetku profesionalne kariere ni bilo postlano z rožicami. »Verjetno sva se prav zaradi tega v trenutku »zaštekala«. Na prvem srečanju v dvorani konjeniškega kluba so bili gostitelji izjemno ponosni na to, da so uspeli v Hialeahu organizirati tako pomemben dvoboj, za naslov svetovnega prvaka. Kubanskega junaka so kovali v zvezde, a so bili izjemno spoštljivi tudi do »nekdanjega svetovnega prvaka IBF-verzije, večkratnega branilca tega naslova ter sedanjega prvaka WBF kategorije« Jana Zavecka. Ta se jim je v istem tonu zahvalil za ponujeno priložnost in napovedal trd dvoboj: »Prepričan sem, da bodo gledalci ob ringu in tudi tisti ob TV-zaslonih prišli na svoj račun.« Poseben pozdrav so organizatorji namenili slovenskim navijačem. Neverjeten se jim je zdel podatek, da jih je v Miami prispelo kar 100. Na boksarski dvoboj v Ameriko je več tisoč kilometrov prišlo toliko ljudi?!? Nepojmljivo … A takih in podobnih izjav so Dejanovi navijači že vajeni. Je že tako: kakšen je šampion, takšni so njegovi sledilci … Posebno presenečenje je sledilo v obliki napovedi, da bo dvoboj na prostem! Kar nismo mogli verjeti svojim ušesom, ko so zatrjevali, a tako je pač bilo. Res redki dvoboji so organizirani na prostem, a v Ameriki je cenjeno vse, kar je posebno. Ring in vse drugo so tako pred tribuno hipodroma začeli postavljati šele v torek, dan pred dvobojem. Tudi vse potrebno za TV-prenos … Spraševali smo se, kako bo v primeru dežja poskrbljeno za gledalce na prostem (ring bo menda pokrit). Verjeli smo, da imajo plan B … Zaman …

Slovenska prevlada na tehtanju

Moč Dejanovih navijačev je bila močno vidna na tehtanju, kamor nas je skupaj prišlo kakšnih 50, polovica. Tukaj smo se srečali s skupinicami, ki Dejana spremljajo že leta: Korošci, Stane Milutinovič s svojimi, Klariči … Le eden je manjkal … »Če ga niso zaprli, zvezali in mu odvzeli potnega lista, potem ga pričakujem danes ali jutri zjutraj,« je rekel Stane. V mislih je imel Tomija Jagarinca, ki doslej ni izpustil še nobenega dvoboja, pa čeprav Katar res ni za ovinkom … A tisti, ki so bili tukaj, so iz tehtanja naredili spektakel. Če je moral Američanom, Kubancem in Mehičanom uradni napovedovalec ob vsaki predstavitvi jasno reči: »Naredite hrup, naj se vas sliši na TV,« potem tega nikakor ni bilo treba reči ob tehtanju Dejana. Hrup je nastal sam od sebe … In to glasen … Aplavzi niso ponehali niti po porazu – le zakaj bi, Dejan ni nič drugačen, kot je bil prej …

Preberite več v Štajerskem Tedniku