Arhiv Štajerskega Tednika

»Družil sem se z vsemi, največ z Mitjem Petkovškom. Skupno nam je to, da nam je bilo čudovito, tudi sedaj je čudovito, ne moremo pa se slepiti, da nismo mogli več tekmovati na takšnem nivoju, kot smo pred leti. Srce in glava hočeta, telo pa noče … Prej si to priznaš, boljše je zate. Za Tino je bil ta preskok zelo boleč, saj je končala pravzaprav na vrhu in je ta preskok izjemno boleč. V tem primeru potrebuješ za sabo kup ljudi, družino, prijatelje in še koga, ki te na to pripravijo in to tudi sprejmejo. Treba se je zavedati, da je jutri nov dan. Pomembno je, da si v svoji karieri odgovoriš na vsa vprašanja, ki se ti porajajo. Jaz sem si. Bil sem deležen največje sreče, ki si je nikoli nisem niti predstavljal. Res sem za to trdo delal, a kljub temu. Moja pogosta prispodoba je bumerang: vrgel sem ga, pa tudi prijel, ko je priletel nazaj, ni me udaril v glavo. Sedaj je čas, da vržem drugega.« Leta 2010 si bil ti v tej družbi prejemnikov najvišjih priznanj, bil si izbran za športnika leta v Sloveniji.

D. Zavec: »Jaz, boksar!?! Še danes tega ne dojemam povsem. Morda se bom zavedal takrat, ko bodo moji otroci veliki in bodo kje to prečitali.«

Si že uredil svoje misli glede zadnjega dvoboja?
D. Zavec: »Ja, že zelo hitro po borbi, kar je tudi privedlo do odločitve o koncu kariere. Zelo spoštujem boks v vseh ozirih, in če ne morem več vzporedno voziti z najboljšimi, potem pač ne vozim več. Rezerv za izboljšanje pri mojih letih več nimam, povprečen nivo pa me ni nikoli zanimal.« Odločitev je dozorela bliskovito …

Sledilo je hitro sporočilo o koncu kariere.
D. Zavec: »»O koncu pred dvobojem še nisem razmišljal, saj je bila moja misel pred dvobojem zelo preprosta: grem v Ameriko, zmagam, pri prvi obrambi naslova pa oznanim konec kariere. To se ni zgodilo … Sledile so povsem spontane poteze: najprej sem ženi Nataši povedal, da se mi to zdi blef, da bi sicer lahko nadaljeval kariero – morda zaradi sponzorjev ali kakšnih drugih razlogov –, a ne bi mogel premagovati tistih iz najboljše dvajseterice. Potreboval sem nekaj ur, da sem zbral pogum in objavil sporočilo. Skozi celotno kariero sem imel z vsemi spremljevalci in celotno javnostjo odkrit in iskren odnos, tako da se mi je to zdelo pošteno do vseh. Odločitev je dozorela bliskovito, sprožila pa je ognjemet čustev. Tudi Nataša je bila v knockdownu, seveda pozitivnem (smeh). Seveda so nekateri že pred dvobojem razmišljali o mojem koncu (smeh), po tem bi bilo nesmiselno zavlačevati z objavo te vesti. Glede sponzorskih pogodb je bilo to morda za koga nespametna poteza, a sem bil vedno pošten do sebe in tudi drugih. Nisem želel, da bi se v vsaki vaški gostilni govorilo o mojem koncu, jaz pa bi to še vedno tajil.«

Malo ljudi je vedelo, kaj se ti je dogajalo pred dvobojem z Laro, mislim na težave z ramenom. D. Zavec: »Že v zadnjih nekaj dvobojih ni šlo povsem brez prilagajanj zaradi raznih mini poškodb in bolečin. Tudi tokrat je bilo tako in sedaj se je pokazalo, da v nedogled pač ne gre. Nesreča je, da se je to ponovilo na najvišjem nivoju v sami borbi, saj so že sami treningi brutalni, pa sem zdržal. V samem dvoboju sem ugotovil nekaj stvari: zgodilo se je, da sem bil vedno prepočasen, premalo eksploziven, vedno korak za tekmecem – tega si vsak borec najmanj želi. Mislil sem, da se lahko »prebudim«, da bo bolje v 2. in 3. rundi – pa ni bilo. Vse to je bila posledica manjšega štaba, manjkalo mi je vsaj dva tedna sparinga … Če ne bi imel dvoboja z boksarjem kova Lara, absolutne št. 1, potem se tega ne bi šel, bi odnehal že prej. Takšne priložnosti pa enostavno nisem mogel zavrniti, to je bila edinstvena priložnost in neka žrtev je bila pač potrebna – kot že velikokrat doslej. Če tega ne bi počel v svoji karieri že velikokrat, potem ne bi nikoli prišel na najvišji nivo. V celoti glede samega dvoboja nimam nobenega izgovora: v Miami sem šel zmagat, pa mi zaradi vsega naštetega ni uspelo. Naredil sem vse, kar je bilo v moji moči, zaradi česar se lahko v vsakem trenutku pogledam v ogledalo brez občutkov krivde.«

S tem si končal 23 let dolgo kariero – za boksarja zelo, zelo dolgo …

D. Zavec: »Ja, sploh zaradi tega, ker sem začel zelo pozno. Zaradi tega je bila na koncu kakšnih pet, šest let prekratka. A si ne zatiskam oči: svetovni prvak sem postal pri 33 letih, pri teh letih pa nekateri borci že končujejo kariero. Moje psihofizično počutje je bilo doslej dobro, a sedaj pač ne več za najvišje igre.«

Iz marginalnega statusa do uveljavitve
Kaj sedaj? Najbolj logično se zdi, da z vsemi svojimi izkušnjami in znanjem pomagaš potegniti slovenski boksarski voz naprej. Veliko si storil že doslej, sedaj je čas še za druge vloge. D. Zavec: »Iskreno povedano, tudi sam čutim to dolžnost, da družbi vrnem del tega, kar je ta dala meni. To pa ne pomeni, da imam čarobno paličico in bomo naslednji mesec prirejali gala boksarske večere. Moja ocena je, da je treba nastaviti zdrave temelje, ki temeljijo na realni oceni. Imamo zelo veliko talentov, treba pa bi bilo spremeniti nekatere platforme za delovanje klubov. Pri nas je pomembno, kdo ima lep ring, lepe trenirke, dobre drese, dobrega predsednika kluba, pozablja pa se na osnovne promotorje – boksarje same. Mi jih na srečo imamo, a še vedno nimamo natančno določeno, kdo si zasluži mesto v reprezentanci, kdo bi lahko bil trener in kdo selektor reprezentance … Nikakor se ne sme zgoditi, da npr. na EP ne gre najboljši v svoji kategoriji, državni prvak, ampak nekdo drug. Samo rezultati prinašajo napredek, zato je treba začeti pihati v skupni rog.
Najprej je potreben načrt dela za daljše obdobje, npr. za štiriletni olimpijski cikel. Zveza mora postati učinkovit servis klubov, izboljšati se mora tudi komunikacija med njimi. Druga težava je nastopanje boksarjev v tujini. Pri tem gre za položaj, ko se na mednarodne revije ne pošilja tistih, ki so najboljši in izstopajoči v Sloveniji, ampak po kakšnem drugem ključu ali zaradi kakšnih drugih interesov. Domačim tekmovanjem je treba dati veljavo s tem, da na njih nastopajo najboljši domači boksarji, s čimer bi rasla tudi kakovost samih dvobojev, zmagovalci teh pa se lahko gredo potem dokazovat v tujino. Kot tretje bi omenil še druženje in komunikacijo med klubi, tudi to je treba izboljšati. Vzpostaviti je treba zdravo konkurenco, ki bi nas vse skupaj prisilila v boljše delo in s tem bi v končni fazi pridobili vsi. Najlepši primer je liga, ki se je letos odlično začela, imamo tudi 20 dvobojev in več. To je odličen začetek, vendar je treba to vzdrževati na daljši rok – sam prisegam izključno na dolgoročno delo. V slovenskem boksu se ne dela slabo, a ne dovolj dobro za odmevnejši mednarodni preboj.«

Sedanjega stanja pa vseeno ni mogoče primerjati s stanjem, ko si bil ti na začetku poti.
D. Zavec: »Največjo razliko sam vidim v tem, da je bil boks takrat povsem marginalni šport, povsem na obrobju. Sam se npr. velikokrat nisem upal predstavljati kot boksar, ker je bil to izraz za brutalneža, za pretepača in še kaj hujšega. Z veliko zadrego sem povedal, da rabim denar za kakšno tekmovanje in v veliki večini primerov je bila moja prošnja takoj zavrnjena. Danes je boks na nivoju, ki si ga po mojem mnenju zasluži – je povsem primerljiv z drugimi športi. Da sem boksar, danes povem s ponosom.«

»Kolebnica – moja nočna mora«
Kaj ti je najbolj ostalo v spominu iz začetkov kariere?
D. Zavec: »Ravno to, da sem se zavedal, da ne delam nič slabega, da sem pošteno treniral, pa to ni bilo sprejeto tako, kot bi moralo biti. Vedno sem bil v strahu, kdo me bo vrgel iz telovadnice. Jaz pa bi imel rad samo mir, da bi treniral. Že takrat nisem šel s trenirko boksarskega kluba po mestu in nisem pričakoval, da se mi bodo vsi umaknili na vsaj štiri metre.«

Kateri ljudje so bili tedaj pomembni zate?
D. Zavec: »Mimo Ivana Pučka ne morem, on je bil ključna oseba, pri kateri sem v nadaljevanju zgodbe tudi živel. Izpostaviti moram še Boštjana Kerina in njegovo družino. On je bil tisti, ki mi je dajal upanje, da bom zmogel. Zame je bila najbolj nevarna stvar na treningu – kolebnica! Ni bilo dela telesa, v katerega me to vrtečo čudo ne bi zadelo (smeh). Res, kolebnica je bila moja nočna mora. In vedno ko sem naredil dva povezana obrata, ne da bi se pri tem udaril ali poškodoval, mi je on rekel: »Super, lepo napreduješ …«. Vedno sem imel občutek, da me vsi gledajo, jaz pa sem bil največji štor, kar si jih lahko zamisliš (smeh). V Boštjanu sem našel prvega prijatelja na treningu. Pučko pa me je s svojo karizmo in človečnostjo pritegnil nase in mi dal globlji pogled v sam boks. Tudi preselitev iz Haloz k njemu na Ptuj je bil zame elementarni premik – pozitiven.«

Si že takrat slutil, da bo boks tako zaznamoval tvoje življenje?
D. Zavec: »Niti slučajno! Potem pa sem začel počasi spoznavati, da si lahko življenjski status izboljšam zgolj skozi šport. Zavedal sem se, da če bom dovolj dober, da grem na tekmovanje, me lahko tam opazijo in morda mi uspe dobiti službo – iskal sem eksistenco. Če bom dobil boljše delo, bom lahko potem boljše treniral – to sem imel ves čas v glavi. To se je napletlo tako, da sem delal pri Ivanu v trafiki in treniral. Potem pa sem prišel na idejo, da bi lahko bil še boljši. Seveda nisem imel pojma, kako do tega. To sem spoznal, ko sva šla z Ivanom na mednarodna tekmovanja – tam mi je postalo jasno. Imel sem privilegij, da sem spremljal tuje tekmovalce in se od njih učil. »Če si bom vse zapomnil, bom lahko tudi sam tako delal in potem bom lahko ne samo dober, morda celo najboljši.« Tako sem razmišljal in to me je vedno gnalo naprej. Vedno bolj sem razmišljal o boljši službi in se spraševal, kako daleč lahko pridem. Zame nikoli ni bilo predaje, vedno sem se gnal naprej. Zato še danes ne slišim rad – tudi v privatnem življenju –, da nekaj ni mogoče. Jaz nisem imel niti minimalnih možnosti za uspeh, pa mi je uspelo. Edini moj izpolnjen predpogoj za uspeh je bil, da sem bil navajen delati: »Če hočeš jesti, je treba delati.« To je bil ključ, vse drugo je nekako prišlo samo od sebe. Srečo sem imel, da sem srečeval izjemne učitelje, od bratranca Marjana naprej. Pri Pučku sem naredil »osnovno in srednjo šolo« boksa in življenja. Pravi presežek zame je bil, ko mi je Pučko rekel, da je to vse, kar mi lahko da, moram naprej. »Kam, jaz sem s tabo, kam me pošiljaš,« sem se spraševal (smeh). Šele kasneje sem videl, da me je poslal na »študij« k Stanetu Milutinoviću. Tam sem stopil še nivo više in v vsem tem športnem potovanju po svetu sem srečeval nove ljudi. Tu je vstopil Tomaž Barada, s katerim sva skupaj trenirala, se družila in bila presrečna, da sva se sploh našla. Potem sem prišel do trenutka, ko sem bil na točki, ko je bilo treba izbrati med športom in službo. In takrat je Tomaž pogruntal, da pozna nekoga pri firmi Top-ten v Münchnu, h katerim bi lahko šel na preizkušnjo.«

Za stanovanje in hrano

Preberite še ...

Zanimivosti

Kako dolgo še? Čakalne vrste se daljšajo, bolniki pa iščejo rešitve

Tu se je začela zgodba SES boxinga.
D. Zavec: »Ja. Ko sem 20 ur sedel na vlaku za Nemčijo, sem se želel velikokrat obrniti in se na prvi najbližji postaji vrniti v Slovenijo. A nisem tega storil, češ »moram videti, ali so tam res toliko boljši od mene«. Skeptičen sem bil tudi po prvem treningu, ko so bili tam Rusi, Čehi, Nemci … To so velesile, jaz pa iz Slovenije … Tri leta niso vzeli nikogar v klub, zakaj bi sedaj mene?!? Sem že znova gledal razpored vlakov za Slovenijo … Pa sem vseeno vzdržal tri tedne in videl, da so vsi samo ljudje, le boljše trenirke imajo! Ko so me nato sprejeli v klub, je bilo jasno, da mi dajo samo stanovanje in hrano, drugi stroški so moji. Meni se je to zdelo dovolj, prodal sem avto, ki sem ga imel itak na lizing (smeh), in s tem denarjem sem odšel nazaj v Nemčijo.«

Prvi dvoboj si imel v Nemčiji, zmagal si v prvi rundi.
D. Zavec: »Mislil sem, da bo prvi dvoboj vse moje težave z denarjem razblinil, da bom takrat pa res car in da bom zaslužil toliko, da lahko končam kariero (smeh). Res sem prejel za moja merila ogromno vsoto, to je bilo takrat zame nepredstavljivo, spraševal sem se, kaj bom z vsem tem denarjem (smeh). Potem pa sem poplačal vse položnice in nekaj kupil, pa mi ni ostalo več skoraj nič (smeh). No dobro, pa ostanem še do naslednje borbe in potem končam. Pa se je zgodba ponovila! In sem pri takšnih pogojih vztrajal nekaj let.«

Zaradi Dona Kinga se je veliko spremenilo
Prvi trener je bil Werner Kiesch.
D. Zavec: »On je bil edini, ki mi je bil res naklonjen. Rekel mi je: »Dober si, vztrajaj in delaj, bodi priden in miren.« A kako naj ostanem miren, ko pa nisem doma, ko sem daleč od Nataše in prijateljev, pa še telefonov ni bilo. A sem tudi takrat vztrajal v tem, nekaj je potem spremenila zgodba z Donom Kingom.«

To je posebna zgodba.
D. Zavec: »Ja, saj je obrnila novo plat mojega življenja. Šele takrat, leta 2007, sem začel živeti od boksa in mi je poleg poplačanih položnic še nekaj ostalo. Zgodba je bila takšna, da me je eden od agentov Dona Kinga opazil in mi ponudi podpis pogodbe – seveda šele takrat, ko mi poteče z ekipo SES. Don King je ena od najbolj prepoznavnih osebnosti v svetu boksa – ikona, ne glede na vse, kar se sedaj dogaja z njim. Z njim sem jaz pridobil stabilizacijo tudi v Evropi. Bilo je tako, da sem podpisal pogodbo v času, ko sem pričakoval rojstvo Ivone. Takrat sem vedel, da ne bom imel nobene borbe, ni šans. Potem pa sem moral v Nemčiji povedati, da nisem več pri njih, ampak sem podpisal pogodbo z Donom Kingom. S tem sem nekako opozoril nase in prvič v življenju so se zame začela pogajanja o novi pogodbi v Nemčiji. Prvič bi lahko imel mesečno plačo, o kateri prej nisem niti sanjal, dvoboji bi lahko bili boljše plačani … Takrat sem komaj opazil, zakaj in kako se lahko zasluži v boksu. Na srečo sem imel s Kingom podpisano pogodbo, ki stopi v veljavo s prvim dvobojem. Ker tega ni bilo, sem bil še vedno prost in to »varovalko« sem takrat izkoristil. To je bil zame preobrat navzgor in plošča z Ulfom Steinforthom je bila popolnoma obrnjena.«

Kako pa se spominjaš prvega dvoboja?
D. Zavec: »Bilo je tako, kot da bi imel prvega v življenju (smeh). Bil sem šokiran, saj je Tomaž Barada organiziral prevoz 50 navijačev na dvoboj v Nemčijo. Nisem mogel verjeti, da so prišli zame, posebej zame v Nemčijo?!? Prešinilo me je: »Kaj pa če izgubim pred temi ljudmi.« A vse skupaj mi je dalo toliko moči, da bi premagal še King Konga, če bi mi prišel nasproti v ringu (smeh). Te zgodbe res ne bom pozabil, seveda sem zmagal v 1. rundi.«

Po desetih dvobojih v Nemčiji in na Češkem si imel svoj 11 profesionalni dvoboj v Sloveniji – z Rusom Viktorom Baranovom.
D. Zavec: »To je bil prvi stik Slovenije s profesionalnim boksom. Bilo je veliko pričakovanj, zame je bilo izjemno to, da je bila dvorana Tabor tričetrt polna. In to zaradi boksa! S tem dvobojem se je začel premik v razmišljanju o boksu v Sloveniji. Veliko je bilo dvomov, bom uspel premagati boksarja iz velike Rusije. A sem se postavil takole: »Ne more priti nihče v mojo državo, moje mesto in mene ogrožati, ni šans, ne stopim niti koraka nazaj!« In sem ga premagal … Čustva so bila močna, včasih se je bilo treba dobesedno uščipniti, da se prepričam, da ne sanjam. Tomaž pa je vedel, da je treba vse postoriti »v nulo«, prostora za veliko napako ni bilo. Ta dvoboj je bil osnova, trdi temelj, za vse ostalo, kar se je okrog boksa in mene osebno dogajalo v Sloveniji.«

»Celoten Ptuj je dihal s tem«
En dvoboj je bil tudi na Ptuju, Nani Matjašič je bil organizator.
D. Zavec: »Še danes mislim, da se tega, da smo bili vpleteni v samo organizacijo, še manj pa tisti, ki niso bili, niti ne zavedamo dovolj, kakšen dogodek je to bil. Kdaj je že prej in tudi pozneje na Ptuj prišla TV-ekipa Eurosporta in posnela kakšen dogodek? Želel bi si, da bi se to zgodilo večkrat, a se bojim, da se še ne bo tako kmalu. Takrat je bilo v ringu toliko nekdanjih olimpijskih in svetovnih prvakov, da nam ni bilo nič jasno. To je bilo na Ptuju, nikjer drugje v Sloveniji, tega nam ne more vzeti nihče! Tudi zaradi tega je bil to eden od prelomnih dvobojev v moji karieri. Odtlej sem bil deležen boljšega statusa.

Bilo je nepozabno, ker je celotno mesto dihalo s tem dogodkom. Ko sem se peljal na borbo, ni bilo žive duše nikjer! Sem se že spraševal, ali je kaj narobe, potem pa pridem pred Center in doživim eksplozijo – mrgolelo je ljudi! Ko sem pozneje stopal proti ringu, sem se zavedal, da poznam osebno praktično vse, ki so tam zbrani. Prevevala me je nepopisna sreča. To je bila zaradi vseh emocij morda celo edina borba izmed vseh, kjer same borbe nisem imel »pod kontrolo« Seveda sem jo na nek način imel, a se zaradi majhnega prostora in vseh emocij, ki so se tam sproščale, tega nisem zavedal. Vsako rundo posebej sem moral sebe samega prekositi v nekaterih sposobnostih. Prvo sem začel tako, kot da je zadnja, sploh nisem bil racionalen. Ko sem začel pozneje na sredini borbe težje dihati, sem si samo rekel: »Kaj čakaš Dejan, ni čas za omahovanje, ljudje so prišli gledat boks, želijo tvojo zmago.» In sem zmogel … Pozneje še tisti sprejem pred Mestno hišo, po katerem bi lahko spet mirno končal kariero in si rekel: »To je to, ničesar več ne rabim, nič lepšega ne morem več doživeti.» Takšne misli so mi šle po glavi. To so res stvari, ki bogatijo. To je bil res dogodek, še zelo dolgo se je veliko in izjemno pozitivno govorilo o tem.«

Preberite več v Štajerskem Tedniku