FOTO: Črnomaljci v hribih - še bohotna planinka nas ni premotila
Bavški Grintavec je mogočna in osamljena gora v zatrepu Zadnje Trente. Tu ni pretiranega drena »novodobnih planincev«, kajti vrh preprosto ni moden kakor Triglav, je pa vsaj tako težak, če ne celo težji ...
In tako se nas je zbrala enajsterica srčnežev, ki se niso ustrašili mestoma težavne in kar dolge poti. V zgodnjih urah (saj veste tisto: »Rana ura – zlata ura ... ali slovenskih fantov grob«) smo se dejansko sami fantje odpeljali na izhodišče ture pri izviru Soče. Dan je veliko obetal, zato smo urno zastavili korak.
Pošteno prepoteni smo v poldrugi uri zakorakali v rosne trave pravljične planine Zapotok. Pastirski stan ob šumečem potoku je vabil k počitku, vendar smo kaj hitro krenili dalje. Prek širnih prodišč pod nebotičnimi stenami Srebrnjaka in Zapotoškega vrha smo prišli do razpotja; odločili smo se za zelo zahtevno pot prek sedla Kanje. Zapotoška planina je samevala globoko pod nami, ko smo se prek strmih melišč vzpenjali proti sedlu. Le dva osamljena kozoroga v steni nad nami sta nam delala družbo. Divje razsekani greben Pelcev se je kopal v slepeči sončni luči; nam so na srečo darežljivi žarki malce prizanašali.
Na sedlu Kanja se je pa začelo zares. Opremili smo so »do zob« kot se za tako zahtevno pot spodobi in pobožali pravo preprogo triglavskih rož ob poti.. Pomisleki nekaterih češ: »Kaj pa potrebujem samovarovanje ...« so se razblinili že za prvim krušljivim robom, ko se je pot postavila spoštljivo pokonci. Sicer povsem navpično, vendar dobro zavarovano pot je še dodatno popestril previs na vrhu. Potem pa se je od nekod prikradla megla in nas zavila v svoje koprene. Prikrajšala nas je nekoliko za razglede (mogoče je komu tudi prav prišla, ker je delno zakrila brezdanje globine ...).
Po uravnavi v grebenu je sledil še zadnji mogočni akord, tokrat v obliki krušljivega strmega žleba in izpostavljenih zagruščanih plati nad njim. Ne slovi Bavški Grintavec zastonj kot težko dostopna gora, predvsem zaradi krušljivosti. Pa smo z veliko previdnostjo le uspešno splezali na njegovo teme. Celo megla se je nekam izgubila in zasluženo smo uživali v božanskih razgledih.
Toda treba je bilo še srečno sestopiti. Sestop je bil mestoma bistveno težji kakor vzpon. Celo osamljena planinka razkošnih oblin, ki je prihitela na najtežjem mestu mimo nas, ni mogla zmotiti naše popolne koncentracije (ali pač ...). Seveda nismo sestopili na sedlo Kanja, temveč po lažjem obvozu na desni. Sproščeno smo se prek širnih prodišč zapodili proti Zapotoški planini. Počitek ob bistrem potočku je bil kakor balzam za utrujene noge in razgreta čela. Sestop do avtomobilov v dolini je bil nato le še formalnost.
Kaj naj zapišem za konec: lepo smo se imeli, preživeli smo nepozaben dan v osrčju trentarskih gora, kjer le »tišina šepeta«. Nima smisla leporečiti s tistim »lahko vam je žal, ker niste bili zraven«. Pridite naslednjič, ne bo vam žal!
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
