OSEBNI ARHIV

V vaši knjigi Karantena ste zelo natančno opisali mehanizme panike in razpad zaupanja v znanost. So se teorije zarote po pandemiji še okrepile ali umirile? Kako so vplivale na zaupanje v cepiva nasploh?

V medicini je  teh teorij zarote vedno manj in izgubljajo vpliv. Teoretike zarot vedno privlačijo najbolj odmevni družbeni pojavi, kjer lahko z nekaj izjavami in zapisi na družbenih omrežjih dosežejo veliko odzivov. Teoretikov, specializiranih za pandemijo in cepiva je vedno manj, saj jim okolica sugerira, da so s svojo obsesijo že nadležni in dolgočasni, zato se je večina že preselila med teoretike vojaških spopadov, ki so trenutno mnogo bolj aktualni.

V nekaterih državah že opažamo znižanje precepljenosti proti ošpicam in drugim otroškim boleznimi. Se kaj podobnega dogaja tudi pri nas? Vidite povezavo s covidnimi izkušnjami?

Niti ne, precepljenost proti tako usodnim boleznim, kot sta ošpice ali davica, se znižuje predvsem tam, kjer razpadata dostopen zdravstveni ali socialni sistem – to se dogaja tam, kjer je težje priti do pediatra brez velikih finančnih ali logističnih ovir.

Kot imunolog zagotovo srečujete ljudi, ki vsako nenadno smrt avtomatično pripisujejo cepivu proti covidu. Kako se odzivate?

To je posledica družbenih omrežij in želje po pozornosti. Take izjave, zlasti ob novicah o smrti, izražajo izgubo pietete in empatije. Žal mi je človeške revščine posameznika, ki tako zelo hlepi po nekaj sekundah odmevnosti, a to je njegova izbira.

Sezona gripe in respiratornih virusov je že v polnem teku. Kaj svetujete glede cepljenja proti gripi in pnevmokoku?

Naj se ljudje cepijo. Letos mi je všeč nevtralno oglaševanje – kot novembrsko opozarjanje na zimske pnevmatike. Preveč čustveno nagovarjanje pri Slovencih vedno vzbudi dvom.

V vaši knjigi Karantena epidemiolog verjame, da ima virus pod kontrolo – dokler se ne sooči z lastno ranljivostjo. Je to opomnik znanstvenikom, da znanost ni vsemogočna?

Znanstveniki smo stalno soočeni z razliko med hipotezami in tem, kaj zares lahko premaknemo v resničnem svetu. Čim prej se naučimo skromnosti – da je znanost kolektivno tipanje v neznano in ne osebni junaški podvig –, tem lažje sprejmemo svoj poklic.