Alenka Kesar: Celo desetletje sem se borila z napadi panike
Alenka Kesar pravi, da se življenja, odkar je spoznala njegove surove robove, ne boji več. Pred njim ne beži, ker zdaj že ve, da nima kam.
»Še vem, kdo sem. Še vem, česa si želim. Še znam živeti.« To ste zapisali v uvodnih besedah knjige Še znam vrteti pedale. Se vam je na poti do ženske, kakršna ste danes, kdaj zgodilo, da je bila ta slika zamegljena?
Oh, seveda, sicer je osrednja nota ostajala ves čas enaka, a so jo gotovo zameglile življenjske situacije, tudi vloge, ki sem jih imela.
Prvo prelomnico zame je nedvomno pomenil odhod na študij v Ljubljano, kjer sem se prvič soočila z neskončnim domotožjem in tesnobo, ki je korenito posegla v to, kakšna sem bila do takrat. Prej samozavestna in postavljena sem postala krhka in ranljiva, bleda in prestrašena. Zdaj vem, da je tudi to bila pot k sebi, a takrat sem zelo trpela. Drugo prelomnico je prineslo materinstvo, ki me je ustoličilo v najlepši vlogi življenja, a hkrati še bolj odprlo srce, ki sem ga poglobila z največjo možno ljubeznijo do hčerk, pa tudi s skrbmi, ki jih imamo mame. Tretjo prelomnico pa je prinesla ločitev, saj sem morala zbrati vso moč in energijo, da sem oblikovala življenje zase in svoji hčerki, sledilo je srečanje z mojim drugim možem in najino ljubeznijo, ki je združila najini družini v eno razširjeno družino. Kar nekaj dogodkov je zameglilo podobo, ki sem jo nosila v sebi, a čisto vsi so pomagali k temu, da se zdaj počutim bolj jaz kot kadarkoli prej v življenju.
Ste ponosni na žensko, kakršna ste danes?
Sem. Ponosna sem nase, ponosna na žensko, kakršna sem postala. Čedalje bolj se zavedam, da sem v osnovnih potezah osebnosti ostala ista kot v mladosti, karakterju pa dodala barve, izkušnje in spoznanja.
Pravite, da se mora, če zares živiš, življenje poznati tudi na obrazu, s čimer se zelo strinjam. Ampak sodobna družba časti brisanje tega življenjskega platna. Kako se temu upreti?
Želja po mladostnem videzu sega globoko v preteklost, le način in dostopnost sta se spremenila. Veliko nas verjame, da smo lepi takšni, kot smo. Da je to povsem dovolj, a se nam hkrati ne zdi nič narobe, če to lepoto kdaj tudi poudarimo, v današnjem svetu recimo z dotikom botoksa, ki pogladi največje gube in obrazu vdahne nekaj svežine. A nujno tako, da ne spreminja mimike in potez obraza. Nikoli ne bom pozabila obraza svoje mami, ki je bila tako zelo lepa, pa nikoli ni bila na nobenem postopku pomlajevanja, niti botoksa ni imela. Imela je čudovit, prelep obraz. Bila je spravljena sama s seboj, to se je kazalo tako na njenem obrazu kot v njenih kretnjah.
Vas je kdaj zamikalo, da bi si sami obraz pomladili s čim drugim kot s spravljenostjo in dobro kremo?
Seveda me je. Mika me tudi, da bi bila hitrejša, gibkejša, z več energije. Želja po tem je človeška, naravna.
Ker imam vse življenje migrene, mi je zdravnica pred leti predlagala botoks za omilitev te težave.
Prav v tistih letih je Svetovna zdravstvena organizacija uvrstila botoks na seznam zdravil za zdravljenje glavobola. In sem se res odločila zanj. Imela sem izjemno pametno dermatologinjo, ki mi je dala res malo botoksa, da sprememba na obrazu ni bila vidna. Sama sem seveda opazila, videti sem bila bolj spočita, imela bolj odprt pogled, všeč mi je bilo. To terapijo sem potem še nekajkrat ponovila, ko mi niti injekcije botoksa niso več pomagale pri glavobolih, pa sem jih opustila.
Pred rojstvom prve hčerke ste doživljali panične napade, kar lahko preberemo v vaši knjigi. Jih pozneje niste več imeli ali ste se naučili pomiriti in napade prekiniti?
Celo desetletje sem se borila s svojimi napadi panike ...
Celoten intervju preberite v reviji Obrazi 03/26. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
PREBERITE ŠE