ši

Darja, ali lahko rečemo, da ste dosegli neko življenjsko zrelost?

Prednost zrelosti je, da se človek nekoliko umiri in da ego počasi sestopi s piedestala. Ko smo mlajši, se dokazujemo, ego je bolj dejaven – kar je za tisto obdobje tudi prav. Pozneje pa na srečo nekoliko popusti. Sicer sem še vedno v učnem procesu življenja: še vedno se spoznavam, raziskujem in odkrivam. Res pa je, da si danes pogosteje upam reči ne.

Včasih sem bolj gledala na druge kot nase, zdaj pa vse bolj prihaja v ospredje spoznanje, na katero me večkrat opozori moj Ivo (Darjin mož Ivo Mohorič, op. a.). Pogosto me vpraša: »Kdo je na prvem mestu?« In moj odgovor bi moral biti: »Jaz.« Ko me vidi, kako razmišljam o drugih, me znova vpraša, kdo je prvi na vrsti. Sem človek, ki mu je mar za druge, a včasih je dobro postaviti sebe na prvo mesto. Ne v egoističnem smislu, ampak v zavedanju, da je treba poskrbeti tudi zase.

Delo z mladimi vas mladi, ste mi omenili še pred intervjujem … kako?

Ob mladih znova doživljam čas mladostne brezskrbnosti in razigranosti, miselnosti, da ni vse v življenju tako smrtno resno. Da znaš tudi kaj spustiti in da ni vse tako strašno pomembno. Z leti pa v meni dozoreva tudi spoznanje, da ni več tako pomembno, kaj si drugi mislijo o tebi. V mojem pevskem poklicu to velja še toliko bolj, saj ljudje o tebi pogosto pišejo in govorijo – zlasti na platformah, ki jih sama ne maram niti jih nisem nikoli marala.

Ne uporabljate Facebooka, Instagrama, TikToka?

Imam profil na Facebooku, a ga redko pogledam. Sem človek pogovora, komunikacije, žive besede, če ne gre drugače, po telefonu. Imam profil na Facebooku, a ga redko pogledam. Ne vidim smisla v teh platformah, če pa ga kdo vidi, naj jih seveda uporablja. Zato sem velikokrat »neobveščena«. Razvojno gresta svet in življenje pač naprej.

O čem ste neobveščeni?

O čemerkoli, kdo je s kom, kaj je s kom, kaj je in, kaj je »out« … vsega tega ne vem.

Pa nič ne pogrešate teh novic?

Sploh ne. Prej ko slej se vse izve.

Katere sodobne tehnološke naprave pa vseeno uporabljate?

Največ uporabljam telefon in elektronsko pošto, in to je to.

Šimen Zupančič

Kaj pa, če imate koncert, kako ga oglašujete?

Navadno ga oglašujejo tisti, ki me najamejo, organizatorji. Včasih me sicer prosijo, naj tudi sama objavim obvestilo na Facebooku, sicer pa za to poskrbijo oni.

Svet je drugačen, kot je bil na vrhuncu moje kariere. Mediji so zdaj veliko bolj prodorni, skoraj »agresivni«.

To je pravzaprav razumljivo, ker je povsod toliko informacij, tako da moje objave niti niso potrebne. Pojem 44 let. Svet se je v tem času seveda spremenil.

Koliko pa nastopate? Že dolgo nisem videla nobenega plakata ali obvestila na platformah o vašem koncertu?

Manj, kot sem, kar je logično, štejem 60 pomladi. Mlajše generacije prihajajo v ospredje, po kovidu pa je število nastopov še dodatno upadlo. V nekem obdobju so me klicali prijatelji in spraševali, kaj je z mano. Na internetu so se namreč začele pojavljati lažne novice, ki jih je videlo veliko ljudi: da sem padla z odra in se poškodovala, da sem hudo zbolela, nato pa še, da sem spet zdrava in ponovno pojem. Ob tem so se zraven bleščale reklame za prehranske dodatke in različne operacije. Sama teh objav sicer nisem videla – nanje so me opozorili bližnji prijatelji. Žal se to dogaja tudi mojim kolegom in kolegicam.

Kako ste to doživljali? Da so vas razglasili za bolno, poškodovano …

Zame je bilo grozno, grozljivo, prizadelo me je  ...

Celoten intervju je objavljen v reviji Obrazi 03/26. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.