Nina Tomc Iskra

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Obrazi za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Kaj vas je pripeljalo do odločitve, da raziščete svoj odnos z mamo?

Večkrat dobim vprašanje, zakaj sem se odločila za terapijo. Podala sem že več odgovorov, ampak ko gledam za nazaj, nisem povsem prepričana, kaj je bil pravi razlog, ker se ni zgodilo nič spektakularnega. Nič se mi ni podiralo v življenju in nisem iskala rešilne bilke – mislim, da je bilo ravno nasprotno, moja odločitev je izhajala iz umirjenosti. Z družino smo pred tem veliko potovali, takrat pa smo se odločili kupiti hišo in začutila sem, da so se stvari umirile, da sem se nekje ustavila in da imam tukaj dom. Prav v tej umirjenosti sem se začela bolj obračati navznoter. Imela sem čas za preizpraševanje.

Kaj se je zgodilo, ko ste se prvič zares ustavili in prisluhnili sebi?

Ugotovitve mi niso bile všeč: ni mi bilo všeč, kakšna sem do hčerke, kakšna sem v svetu na splošno. Ugotavljala sem, da v sebi nosim tesnobo, občutek nemoči, jezo … in ves čas sem razmišljala o svoji mami. Obremenjevala sem se, kako je z njo, in iskala rešitve, kako ji lahko pomagam, kako bi se lahko normalno pogovarjali in podobno. Videla sem, da postajam vse bolj zagrenjena, cinična, zoprna, in to celo v odnosu do svoje hčerke, ki se mi je zdela naravnost čudovita, sončna, polna energije, idej in kreativnosti.

Spoznanje, da jo s svojo pikrostjo in negodovanjem »tiščim dol«, me je pretreslo, in vprašala sem se: »Pa kaj delam? Prav jaz, ki mi je tako pomembna podpora ženska ženski, sem lahko do svoje prvorojenke najbolj pasja. Zakaj to počnem?« Nisem mogla razumeti, zakaj se moja osebna prepričanja in vrednote ne skladajo z mojimi dejanji v vsakdanjih interakcijah. Začutila sem, da se moram o tem z nekom pogovoriti.

Kdaj ste začeli ugotavljati, da je vaš notranji nemir povezan z mamo in preteklostjo?

Da povezave so in da obstajajo medgeneracijski prenosi vzorcev, sem vedela že pred terapijo, nisem pa znala pri sebi prepoznati, kako.

Želela sem si, da bi mama šla na zdravljenje za alkoholizem in da bi lahko vzpostavili bolj zaupljiv odnos.

Verjela sem, da bi bilo lahko potem vse v redu. Terapija mi je omogočila, da sem prišla v stik s seboj. Začutila sem, kako se zares počutim in kaj so moje osnovne potrebe, ki jih zaradi usmerjenosti navzven nisem znala prepoznati – osredotočala sem se na naloge, ki jih moram postoriti, in mislila sem, da če bodo zunanje okoliščine v redu, bom jaz v redu.

Ampak ugotovili ste, da to ni prava pot do celjenja ran.

Ja, večinoma ne gre tako. Na terapiji sem odprla svoje nezaceljene rane in začutila sebe kot majhno deklico. Nisem razumela, zakaj se v vsakdanjih situacijah počutim kot majhna prestrašena punčka, ko pa sem vendarle močna odrasla ženska. Nato sem se na terapiji spomnila dogodkov iz otroštva, kjer sem te občutke prvič občutila, in to mi je omogočilo razumevanje, ki je vodilo do sprememb. Ko sem v spominih vstopala v to majhno deklico in na novo občutila vse, kar sem doživljala, je z mene odpadlo breme. Zdaj lahko, ko se majhna deklica pojavi, rečem: »Ej, okej je. Varna si. Jaz, odrasla, sem tu. Poskrbela bom zate in nič se ti ne bo zgodilo.« Sama sebi lahko dajem varnost in nežnost, ki ju prej nisem poznala.

Nina Tomc Iskra

Kaj vam je pri terapiji najbolj pomagalo?

Študirala sem filozofijo in cenila sem razmišljujoč, analitičen pristop. Terapevtka pa me je iz glave nenehno vlekla v telo. Vabila me je, da se seznanim s svojimi občutki v telesu. Sprva se mi je zdelo zelo čudno in tuje, ampak odločila sem se, da se bom prepustila. Na začetku sem bila skeptična, ker je bila terapevtka mlada, vendar ko se zdaj oziram nazaj, se mi zdi, da sem ravno zato lažje in hitreje prišla v stik s svojim telesom. Zaradi njene mladosti nisem imela strahu pred avtoriteto, kar bi se lahko zgodilo pri starejšem terapevtu, in ko me je vprašala, kaj mi telo sporoča, sem povedala prvo neumnost, ki mi je padla na pamet. Izkazalo se je, da ni bila neumnost. Ta opustitev nadzora mi je omogočila stik s seboj.

Kadar nam starši zadajo takšne rane, kot ste jih doživljali vi, se v otroku pogosto zasidra občutek, da je slab. Ste se kdaj borili s slabo samopodobo ali idejo, da niste dovolj?

Bila sem zelo negotova in tega se še nisem povsem osvobodila. Težko se odločam, ker se mi zdi, da karkoli bom naredila, ne bo prav. V sebi nosim tako močan občutek odgovornosti, da na koncu ne naredim ničesar oziroma odločitve ne morem sprejeti, ker me je tako strah, da bom naredila nekaj narobe. To izvira iz preteklosti, ker sem že kot otrok imela občutek, da moram poskrbeti za dobrobit svoje mame. Mislila sem, da bom, če poskrbim, da bodo stvari okoli mene okej, tudi jaz okej oz. bom tako jaz preživela.

Težila me je tudi krivda. Če je šlo kaj narobe, se mi je zdelo, da je to zato, ker jaz nisem dovolj v redu: nisem dovolj v redu načrtovala, nisem dovolj v redu izvedla, se prilagodila, se skrila, bila tiho … karkoli so okoliščine zahtevale od mene.

Zdelo se mi je, da je vse moja krivda, tudi če stvar v resnici sploh ni bila povezana z mano, ampak z drugimi osebami in njihovimi odločitvami. Kot neuspeh sem občutila, da mi ni uspelo zaščititi in rešiti mame, ki sem jo res želela rešiti in prevzeti nase vso njeno bolečino. Imela sem občutek, da je to moj problem, in ne težava, ki jo mora rešiti ona. Zame je pomenilo, da zanjo nisem dovolj; nisem dovolj, da bi bila ona zadovoljna v svojem življenju. Prišlo je torej do nekega prenosa odgovornosti.

Z mamo sta nato vzpostavili distanco. V kakšnem odnosu sta zdaj?

Nisem je videla že pol leta in nimam potrebe po tem, da bi jo obiskala. Včasih sem čutila veliko krivdo, ki me je vlekla nazaj v odnos in mi govorila, da jo moram obiskati, da je to moja dolžnost. Verjela sem, da moram zanjo poskrbeti. Zdaj vem, da to ni res, in lažje ločim, kaj je moje in kaj je njeno. S tem je krivda odpadla. Nikoli nisem zaprla vrat v smislu, da ta odnos ni mogoč. Zgolj podala sem ji žogico nazaj – predala sem ji nazaj odgovornost za njeno življenje.

Odgovornost, ki sem jo vzela nase in ki je ne želim več.

Ne želim stopati v ta odnos, če ne bo v svojem življenju nečesa bistveno spremenila, in to iz lastne iniciative. Spremembe ne pričakujem, si pa za njeno dobro želim, da bi našla neko podporo, ki bi jo sprejela, ker mi jo je težko videti nesrečno, ujeto v odvisnost. Verjamem, da ljudje brez podpore skupnosti in pomembnih odnosov ne moremo preživeti, ona pa je s svojim odnosom do ljudi vse odrinila stran od sebe.

Nina Tomc Iskra

Hrepenenje po tem, da bi imeli mamo, kakršno ste si želeli in potrebovali, se je poleglo?

To se je močno poleglo. Sovpadlo je s tem, da sem se naučila (oziroma se še učim), kako poskrbeti sama zase. Vsakodnevno se sprašujem, česa si jaz želim, kaj potrebujem in kaj mi paše. Ali mi v tem trenutku resnično ustreza, da spijem to kavo? Ali bo to nahranilo moje telo ali gre za rutino, ki jo delam nezavedno in me bo potem bolel želodec? Poskušam se usklajevati s svojim telesom in s tem, kaj me hrani, kaj me polni. Gre za majhne spremembe, ki zelo vplivajo na to, ali začnemo kopičiti napetosti. Tako skrbim zase.

Hrepenenje je bilo pravzaprav vezano na ljubečo skrb, na idealno mamo, ki bo prepoznala moje potrebe in zanje poskrbela. Odkar skrbim, da si sama dajem to srčno negovanost, hrepenenje po mami, kakršno sem poznala prej, ne obstaja več. Tudi v odnosu do partnerja ni več pričakovanja, da bi moral zapolnjevati moj ljubezenski manko, prav tako se pozna v odnosu do mojih otrok. Gre za prenos: če jaz hrepenim po svoji mami, lahko ponavljam vzorce na svojih otrocih in jim sporočam, da morajo biti oni tam zame, ko mene boli. Zdaj znam biti ob njih prisotna z umirjenostjo. Večinoma.

Pri partnerju največkrat iščemo tisto, kar nam je znano iz primarne družine. Pri vašem opisu partnerskega odnosa pa se zdi, da ste znali sprejeti varnost in bližino, čeprav tega kot otrok niste imeli?

Včasih se šalim, da sem ga z razlogom dolgo potiskala stran in zavračala. Največkrat nas zelo privlači vzorec, ki nam je poznan, pa čeprav je zelo rušilen in nezdrav, je to naša predstava ljubezni. Ko je v moje življenje vstopil moj partner, mi je bil tako tuj z vsem, kar je bil. Ampak bil je dovolj vztrajen in potrpežljiv, da se, čeprav je trajalo dolgo časa, ni pustil odgnati. Najine izkušnje so tako različne, da si s svojimi odzivi ne stopava na živec. Jaz lahko vidim, če se nekaj dogaja znotraj njega, kar nima zveze z mano. Tudi on se zna postaviti v vlogo, ki sporoča: »Okej, tukaj sem, opažam, da se nekaj dogaja. Če kaj potrebuješ, mi povej, ne bom pa silil vate.« Mislim, da sva si zato lahko dajala vzajemno podporo v težkih obdobjih.

Nina Tomc Iskra

Kako pa sta z očetom?

Z očetom se občasno pokličeva po telefonu, ampak že od vsega začetka nisva bila povezana, ker nismo nikoli živeli skupaj kot družina. Starša sta bila zelo mlada, ko sta me imela, zato sta šla vsak v svojo smer. Redno je plačeval preživnino in hodila sem k njemu in njegovi novi družini na obisk ali na počitnice. Nikoli pa se nisem počutila, kot da sem del njih ali kot da sploh obstaja možnost, da bi bila del njihove družine. To je v meni puščalo občutek zapuščenosti in da nisem vredna ljubezni.

Vaša knjiga je zelo priljubljena. Ste se med predstavitvami srečali s podobnimi zgodbami?

Ja, teh zgodb je veliko. Ogromno žensk mi piše, da so med branjem jokale. Dobile so občutek, da ji nekdo razume, ker je še nekdo drug doživel podobno kot one. Prej so bile prepričane, da se je to dogajalo samo njim ali da se tovrstni občutki porajajo samo pri njih. Nekatere mi po elektronski pošti pošljejo svojo življenjsko zgodbo, ki je niso povedale še nikomur. To se mi zdi tako lepo – da imajo prostor, kjer lahko končno spregovorijo, tudi če me ne poznajo. Veliko burnih odzivov pa je bilo na naslov knjige. Vsak ima čisto drugačno interpretacijo, kaj naj bi naslov pomenil. Pišejo mi tudi mame, ki so jih otroci »odrezali«, pa tega sploh ne morejo razumeti, ker mislijo, da so bile krasne in da v njihovi družini nikoli ni bilo nič narobe.

Kaj takšnim mamam odpišete?

Nazadnje sem odpisala, da ne poznam njihove zgodbe in da ne nameravam soditi. Je pa moje mnenje, da nihče ne odreže svoje mame brez razloga. Neka bolečina mora obstajati. Nežno jih poskusim povabiti k iskrenemu vpogledu vase.

Mislim, da je bila terapevtka Alice Miller tista, ki je postavila radikalno izhodišče: ni nam treba odpustiti tistim, ki so nas trpinčili, tudi če so naši starši. Pomembnejše je, da začutimo jezo in se zaščitimo, da gremo stran, ker samo odpuščanje ne prinaša osvoboditve. Kakšen je vaš pogled?

Mislim, da gre za proces. Če bi me kdo poskušal voditi k odpuščanju, kot da je to cilj, bi se verjetno uprla. Pomembno se mi zdi, kako si odpuščanje interpretiramo. Nekdo lahko to razume, kot da z odpuščanjem odvzamemo vrednost temu, kar se je zgodilo, torej če odpustim, izbrišem vse, kar je mama slabega naredila. Sama sem začutila – pa naj gre za odpuščanje ali pa bi bila primernejša kakšna druga beseda – sprostitev.

Moje telo, moja čustva so se tako sprostila, da prva reakcija ob misli na mamo nista bili več jeza in zakrčenost. To jaz razumem kot odpuščanje v čisto dobesednem smislu: da spustimo. Ne gre za minimaliziranje dogajanja, obratno, mislim, da je moja mama odgovorna za vse svoje odločitve in dejanja. Prav s tem, ko sem ji pripisala odgovornost, je moje breme odpadlo, odpustilo. Ni več moje.

Dolgo ste živeli v tujini. Vas še vleče tja?

Vse to so bili neki načini iskanja nove poti. Takrat je bilo pomembno, da grem ven. Če bi ostala v kraju, kjer sem odraščala, in delovala na načine, kot sem jih poznala, ne bi doživela vsega tega, kar sem.

Tujina mi je prvič dala izkušnjo, da me nihče ne pozna in da sem lahko to, kar želim biti – torej to, kar sem. Odpadla je vsa preteklost, vse preteklo dojemanje sebe.

Tam sem odkrivala, kaj sem jaz lahko, in z novimi izkušnjami sem dobivala novo samozavest. Še vedno pa me je vezal odnos z mamo, čeprav sem bila na drugem koncu sveta. Eno njeno sporočilo je bilo dovolj, da sem se sesula. In ja, še vedno me kliče tujina. Verjetno ravno zaradi tega, ker se naša pot rasti in spoznavanja nikoli ne konča, tujina pa lahko ponudi nove miselne in doživljajske vzorce.

Intervju je bil objavljen v reviji Obrazi (06/26).