OSEBNI ARHIV

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Družba zahteva popolnost, ki pa je večinoma umetno ustvarjena – vse skupaj je nekakšna predstava za javnost na različnih družbenih omrežjih. Kako vi gledate na vse to, se vas kdaj to dotakne?

Seveda se me kdaj dotakne. Mislim, da bi lagala, če bi rekla, da sem popolnoma imuna za primerjanje. Pri tem pa mi verjetno zelo pomaga precej ironična stvar – glede na to, koliko objavljam na družbenih omrežjih, jih sama presenetljivo malo spremljam. Verjetno bom zadnja izvedela za nov trend na TikToku ali za to, kateri zvezdnik se je s kom razšel, ker preprosto ne spremljam veliko, kaj se tam dogaja.

Precej sem osredotočena nase in na stvari, ki jih ustvarjam. Po domače povedano: precej dobro se znam brigati zase. (smeh) Zdi pa se mi pomembno zavedanje, da je Instagram izložba, ne skladišče. Tudi jaz objavim fotografijo, na kateri sem si všeč, ne pa tiste, na kateri sem ravno kihnila. In s tem ni nič narobe. Težava nastane, ko začnemo najlepših deset sekund življenja nekoga drugega primerjati s svojim celotnim dnevom.

Kakšen odnos imate do svojega videza, kako pomemben del vaše identitete je?

Rada se uredim, rada imam modo, ličenje, dobre fotografije in nimam potrebe po tem, da bi se pretvarjala, da mi videz ni pomemben. Mi je. Ne želim pa, da je najpomembnejša stvar pri meni. Z leti imam tudi veliko boljši odnos do svojega telesa. Mislim, da mi zelo pomaga predvsem zavedanje, da nikoli ne bomo všeč vsem – in da nam niti ni treba biti.

Pred kratkim sem na družbenih omrežjih objavila posnetek, po katerem so moji boki očitno postali tema javne razprave. Za ene so bili »deformirani« in »čudni«, drugim so bili noro seksi. Meni so moji boki top. In to se mi zdi pravzaprav popoln primer tega, kako subjektivna je lepota. Nekaj, kar bi en človek na tebi spremenil, je lahko točno tisto, kar bo drugemu najlepše. Zato je precej osvobajajoče, ko nehaš svoje telo gledati skozi oči vseh drugih.

Kaj za vas pomeni, da se v svoji koži počutite lepo – je to bolj povezano z nego in urejenostjo ali s samim počutjem?

Zagotovo oboje, ampak počutje zmaga. Lahko imam najboljši makeup, lase in stajling, pa če se tisti dan ne počutim dobro, mi nič od tega ne pomaga. In nasprotno – včasih sem brez ličil, z lasmi v figi in v trenirki, pa se počutim odlično. Je pa urejanje zame tudi oblika igre in izražanja. En dan sem lahko zelo ženstvena in urejena, naslednji dan pa bi najraje preživela v preveliki majici. Oboje sem jaz.

OSEBNI ARHIV

Imate kakšen lepotni ali negovalni ritual, ki se mu skoraj nikoli ne odpoveste, tudi kadar imate zelo naporen dan?

Ne bom se pretvarjala, da imam vsak večer neki popoln desetstopenjski ritual. Nimam ga. Poskušam pa biti res dosledna pri osnovni negi kože – čiščenje obraza, dobra nega in zadnja leta zaščitni faktor. Pri SPF samo upam, da ga nisem začela dovolj resno uporabljati prepozno in me koža na stara leta ne bo tepla za vse moje grehe.

Kako pa skrbite zase v obdobjih, ko začne primanjkovati energije – kaj vas spravi nazaj v ravnovesje?

Moja največja težava je, da velikokrat predolgo mislim, da zmorem vse. Zelo rada delam, in ko se mi dogajajo zanimive stvari, težko rečem ne. Potem me telo največkrat samo opomni, da imam tudi jaz mejo. Najbolj me resetirajo precej preproste stvari – spanec, trening, dobra knjiga, serija, v katero lahko za nekaj ur popolnoma padem, in čas z ljudmi, ob katerih mi ni treba ničesar »producirati«. Včasih res potrebujem samo večer, ko sem lahko čisto neproduktivna brez slabe vesti.

Kakšen odnos imate do prehrane? Ste človek rutine in načrtovanih obrokov ali bolj velja: jem, kar mi tisti trenutek zadiši? Kako je sestavljen vaš idealni dnevni jedilnik?

Sem nekje vmes. Rada jem precej normalno in uravnoteženo, predvsem zato, ker se tako bolje počutim in imam več energije, ne zato, ker bi želela vse življenje šteti vsak grižljaj. Idealno zjutraj pojem jajca in dober kruh, čez dan nekaj z veliko beljakovinami, zelenjavo in prilogo, zvečer pa nekaj lažjega. Ampak v mojem idealnem življenju obstajata tudi pašta in sladica. Ne verjamem preveč v življenje, v katerem moraš za dobro počutje sovražiti vse, kar je okusno.

OSEBNI ARHIV

Kako pomembno mesto pa ima v vašem življenju gibanje?

Zelo pomembno. V fitnes grem približno trikrat na teden in danes mi je gibanje veliko bolj povezano z dobrim počutjem kot samo z videzom. Seveda mi je všeč tudi estetski rezultat treninga, ne bom lagala, ampak največjo razliko opazim v glavi. Sem pa daleč od popolne – tudi sama imam obdobja, ko sem zelo pridna, in obdobja, ko sem precej manj. In priznam, da imam še vedno velikokrat slabo vest, če kakšen trening izpustim. Vem, da to ni najbolj zdravo razmišljanje in se učim biti pri tem malo manj stroga do sebe. Na koncu se vedno vrnem h gibanju predvsem zato, ker vem, kako dobro se po njem počutim.

Ali v rekreaciji uživate? Številnim ljudem je gibanje breme – kako nagovoriti take h gibanju?

Ne uživam nujno v vsaki minuti treninga. Mislim, da je ravno to problem ideje, da moraš najti šport, pri katerem boš vsakič neizmerno srečen. Včasih se mi res ne da. Ampak skoraj nikoli mi ni žal, ko končam. Mislim, da je najpomembnejše najti nekaj, kar ti je vsaj približno všeč, in nehati razmišljati, da gibanje šteje samo, če eno uro trpiš v fitnesu. Sprehod, ples, kolo, karkoli. Najboljša rekreacija je tista, ki jo boš dejansko želel ponoviti.

Velik del vašega dela in življenja je povezan s telefonom in družbenimi omrežji. Ali znate telefon odložiti in se zares odklopiti? Kaj takrat najraje počnete?

Telefon je pri meni povezan s službo, hkrati ga uporabljam za komunikacijo in zabavo, zato si zelo hitro racionaliziram, zakaj ga »moram« imeti v roki. Najboljši trik je zame dobra knjiga. Če me zgodba res pritegne, lahko popolnoma pozabim, da telefon sploh obstaja. Enako se mi zgodi na potovanjih, ob morju, v res dobrem pogovoru ali pa na dobri žurki. Takrat mi nenadoma ni več pomembno, kaj se dogaja na zaslonu. In verjetno je prav to najboljši znak, da se imaš v resničnem življenju dobro.

OSEBNI ARHIV

O svojih težjih življenjskih izkušnjah ste znali spregovoriti precej odkrito. Kaj je bilo najtežje doživeti in preživeti?

Verjetno izgubo očeta. To je ena tistih stvari, pri katerih se življenje zelo jasno razdeli na prej in potem. Mislim, da takšne izgube nikoli zares »ne preboliš« v smislu, da nekega dne ne boli več ali da človeka ne pogrešaš. Samo naučiš se živeti z njegovo odsotnostjo in čez čas žalost ne zaseda več čisto vsega prostora.

O težkih stvareh mi sicer nikoli ni bilo posebno težko govoriti. Mogoče ravno zato, ker se mi zdi škoda, da se o njih pogosto pogovarjamo šele takrat, ko se zgodijo nam. Če lahko nekdo v moji zgodbi prepozna del svoje in se zaradi tega počuti malo manj samega, se mi zdi vredno biti iskren.

Me je pa izguba očeta zagotovo spremenila. Veliko bolj se zavedam, kako hitro se lahko življenje obrne in kako nesmiselno je nekatere stvari odlagati na neko imaginarno prihodnost. Če imam nekoga rada, mu to želim povedati zdaj. Če si nekaj res želim poskusiti, bom veliko prej rekla, okej, pa dajmo. Ker tisti »enkrat« ni nikomur zagotovljen.

Vas je življenje do zdaj naučilo poskrbeti tudi za lastno duševno počutje? Znate postaviti sebe na prvo mesto?

S tem sem imela vedno precej težav. Po eni strani sem bila prisiljena malo prej odrasti in dolgo sem imela občutek, da moram skrbeti za druge, paziti, da so vsi okej, in predvsem nikogar razočarati. Zaradi tega sem svoje potrebe precej hitro postavila nekam na konec vrste. Z leti sem se naučila, da ni nič narobe, če si včasih malo »sebičen«. Pravzaprav mislim, da bi več ljudi potrebovalo zdravo mero sebičnosti. Ne v smislu, da te za druge ne briga, ampak da se vprašaš tudi: kaj pa jaz, je to dobro zame in ali si tega sploh želim ali samo nočem nekoga razočarati.

Še vedno se tega učim, ker sem tudi človek, ki ogromno razmišlja – če bi bilo »overthinkanje« olimpijska disciplina, bi imela verjetno že kakšno kolajno, haha. Ampak čedalje bolj razumem, da postaviti mejo ali izbrati sebe ne pomeni avtomatično prizadeti nekoga drugega. In da mi ni treba za vsako svojo odločitev poskrbeti, da jo bodo razumeli vsi okoli mene. Včasih je dovolj, da vem, zakaj je prava zame.

Kakšni ljudje imajo danes prostor v vašem življenju? Kaj pri njih najbolj cenite?

Ljudje, ob katerih sem lahko res jaz. Zelo cenim humor, iskrenost, toplino in ljudi, ki znajo imeti globoke pogovore, hkrati pa se pet minut pozneje smejati popolni neumnosti. Pa ljudi, ob katerih se počutiš videno. Mislim, da je to ena najlepših stvari, ki jih lahko daš drugemu človeku – občutek, da ga dejansko poslušaš, da ga želiš razumeti in da ti je pomemben.

Kakšnih ljudi pa preprosto ne prenašate?

Arogantnih, pokroviteljskih in zlaganih. Predvsem ljudi, ki morajo druge zmanjšati, da se sami počutijo večje, in ljudi, pri katerih nikoli ne veš, katera verzija njih je prava.

Mogoče bo zvenelo malo sumničavo, ampak človek, ki je z vsemi najboljši prijatelj in se z vsemi vedno strinja, mi je avtomatično malo sumljiv. Preprosto se ne moreš ujeti z vsakim človekom, ki ga srečaš, in s tem ni čisto nič narobe. Veliko bolj cenim nekoga, ki je iskren in mu mogoče kdaj nisem všeč, kot nekoga, ki je pred vsakim človekom nekaj drugega. In še vedno stojim za tem: če so ljudje nesramni do natakarjev, je to zame že glasno opozorilo.

Glasba

Natalija Verboten: "Nekaj časa sem jih celo zasovražila"

Moda

Matea Benedetti: "Imam možgane, humor in velike prsi. Preveč?"

Kaj vas razžalosti in kaj osreči?

Razžalostijo me krivice in predvsem trenutki, ko vidim, da se nekdo počuti sam, nevreden ali neslišan. Zelo me prizadene tudi trpljenje živali – mogoče še bolj zato, ker so tako nedolžne in nemočne. Težko pa razumem tudi ljudi, ki druge namenoma prizadenejo samo zato, ker lahko. Osreči pa me ogromno stvari. Dober pogovor, glasba v avtu, morje, živali, knjige, potovanja, dobra žurka, trenutek, ko nekoga spravim v smeh, ali pa ko naredim nekaj, česar sem se prej bala.

V resnici me verjetno najbolj osrečujejo preprosti trenutki, ko se za sekundo ustavim in si mislim: ej, trenutno mi je pa res lepo.

Če bi morali sestaviti svoj čisto osebni recept za dobro počutje, tri majhne stvari, zaradi katerih je življenje lepše, katere bi izbrali?

Tisti trenutek, ko po dolgem in napornem dnevu odpreš vrata doma in pes tako miga z repom, da se resno vprašaš, ali mu bo odpadel. Prvih nekaj minut zjutraj na dopustu, ko se zbudiš, še preden sploh dobro veš, kateri dan je, potem pa se spomniš, da si ob morju in da ti ni treba nikamor hiteti. In vožnja domov pozno ponoči po res dobrem večeru, ko daš svojo najljubšo pesem čisto na glas in si jo v avtu brez najmanjšega talenta odpoješ do konca.